Page 84 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 84
Medijska politika v postsocializmu
je strokoven, tj. visoko specializiran, poln strokovne terminologije, je pogo-
sto povsem razumljiv le tistim, ki so sami udeleženi v procesu njegove pro-
dukcije. Po drugi strani so produkti primarne ideološke produkcije stro-
kovnjakom brez težav razumljivi, zato je problematično mesto razmerja
med stroko in množicami povratna diseminacija vednosti, pridobljene v
sekundarni ideološki produkciji. Zato to razmerje potrebuje suplementar-
no institucijo – novinarstvo. Množični mediji ne pripadajo nobeni poseb-
ni stroki, a sodelujejo z vsemi strokami. Pri tem imajo dve osnovni funkci-
ji – množično diseminacijo (distribucijo vednosti, pridobljene v sekundar-
ni ideološki produkciji med čimvečje število ljudi) in, kot smo že omeni-
li, prevajanje strokovnih diskurzov nazaj v vsakodnevno zdravorazumsko
govorico. To prevajanje ni enostavno prevajanje sekundarnih oblik zave-
sti nazaj v primarne – gre za predelavo sekundarnih oblik zavest v obliko,
ki sama ni primarna zavest, a je primarni zavesti razumljiva in transparen-
tna. Strokovna vednost v svoji osnovni, visoko specializirani in množicam
nerazumljivi obliki, ima strokovne oziroma »avtonomne« funkcije in se
uporablja za različne namene znotraj strokovnih institucij, za komunikaci-
jo med posameznimi strokovnjaki in opravljanje strokovnih praks. Naloga
sodobnega in avtonomnega novinarstva je določati, kdaj in v kolikšni meri
je katera strokovna vednost v »javnem interesu«, tj. stvar ne le ozke skupi-
ne specialistov, temveč tudi širše javnosti. Novinarstvo to nalogo opravlja z
distribucijo medijskega prostora – v primeru epidemije imajo več prostora
zdravniki, v primeru sprejemanja novega zakona imajo več prostora prav-
niki, ko napoči kriza ekonomisti ...
Skupaj z določanjem pravih odmerkov posameznih strokovnih vedno-
sti novinarji te vednosti tudi prevajajo oziroma predelujejo. Prvi korak je
izbira strokovnjaka8 – ponavadi gre za osebo, ki je vešča javnega nastopanja
in ki se pogosto pojavlja v javnosti. Vsaka stroka ima nekaj standardnih me-
dijskih strokovnjakov, ki predstavljajo stroko vsakič, ko se zdi novinarjem
oziroma urednikom to potrebno. Posamezni strokovnjaki so za zastopanje
stroke v množičnih medijih izbrani tako zaradi svojih strokovnih kompe-
tenc kot zaradi veščin v javni komunikaciji (in pogosto še posebej skrbno
negujejo druge, saj novinarji ponavadi niso ustrezno usposobljeni za pre-
sojanje strokovnih kompetenc in izbirajo strokovnjake predvsem po njiho-
vem medijskem appealu – izbrani strokovnjaki lahko tako simbolnemu ka-
pitalu, ki so si ga pridobili s strokovnim delom, dodajo še simbolni kapital,
ki ga prinese medijsko nastopanje, ali pa z drugim kompenzirajo pomanj-
8 Geoffroy Geraud, Antitotalitarizem brez totalitarizma, v: Lev Centrih, Primož Krašovec in
Tanja Velagić (ur.), Oddogodenje zgodovine, Ljubljana 2008.
je strokoven, tj. visoko specializiran, poln strokovne terminologije, je pogo-
sto povsem razumljiv le tistim, ki so sami udeleženi v procesu njegove pro-
dukcije. Po drugi strani so produkti primarne ideološke produkcije stro-
kovnjakom brez težav razumljivi, zato je problematično mesto razmerja
med stroko in množicami povratna diseminacija vednosti, pridobljene v
sekundarni ideološki produkciji. Zato to razmerje potrebuje suplementar-
no institucijo – novinarstvo. Množični mediji ne pripadajo nobeni poseb-
ni stroki, a sodelujejo z vsemi strokami. Pri tem imajo dve osnovni funkci-
ji – množično diseminacijo (distribucijo vednosti, pridobljene v sekundar-
ni ideološki produkciji med čimvečje število ljudi) in, kot smo že omeni-
li, prevajanje strokovnih diskurzov nazaj v vsakodnevno zdravorazumsko
govorico. To prevajanje ni enostavno prevajanje sekundarnih oblik zave-
sti nazaj v primarne – gre za predelavo sekundarnih oblik zavest v obliko,
ki sama ni primarna zavest, a je primarni zavesti razumljiva in transparen-
tna. Strokovna vednost v svoji osnovni, visoko specializirani in množicam
nerazumljivi obliki, ima strokovne oziroma »avtonomne« funkcije in se
uporablja za različne namene znotraj strokovnih institucij, za komunikaci-
jo med posameznimi strokovnjaki in opravljanje strokovnih praks. Naloga
sodobnega in avtonomnega novinarstva je določati, kdaj in v kolikšni meri
je katera strokovna vednost v »javnem interesu«, tj. stvar ne le ozke skupi-
ne specialistov, temveč tudi širše javnosti. Novinarstvo to nalogo opravlja z
distribucijo medijskega prostora – v primeru epidemije imajo več prostora
zdravniki, v primeru sprejemanja novega zakona imajo več prostora prav-
niki, ko napoči kriza ekonomisti ...
Skupaj z določanjem pravih odmerkov posameznih strokovnih vedno-
sti novinarji te vednosti tudi prevajajo oziroma predelujejo. Prvi korak je
izbira strokovnjaka8 – ponavadi gre za osebo, ki je vešča javnega nastopanja
in ki se pogosto pojavlja v javnosti. Vsaka stroka ima nekaj standardnih me-
dijskih strokovnjakov, ki predstavljajo stroko vsakič, ko se zdi novinarjem
oziroma urednikom to potrebno. Posamezni strokovnjaki so za zastopanje
stroke v množičnih medijih izbrani tako zaradi svojih strokovnih kompe-
tenc kot zaradi veščin v javni komunikaciji (in pogosto še posebej skrbno
negujejo druge, saj novinarji ponavadi niso ustrezno usposobljeni za pre-
sojanje strokovnih kompetenc in izbirajo strokovnjake predvsem po njiho-
vem medijskem appealu – izbrani strokovnjaki lahko tako simbolnemu ka-
pitalu, ki so si ga pridobili s strokovnim delom, dodajo še simbolni kapital,
ki ga prinese medijsko nastopanje, ali pa z drugim kompenzirajo pomanj-
8 Geoffroy Geraud, Antitotalitarizem brez totalitarizma, v: Lev Centrih, Primož Krašovec in
Tanja Velagić (ur.), Oddogodenje zgodovine, Ljubljana 2008.
