Page 83 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 83
Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti
mija (oziroma nenehni boj za avtonomijo) je rezultat zgodovinskih proce-
sov moderne.
V procesu primarne ideološke produkcije se producira vsakdanja, spon-
tana zdravorazumska vednost, medtem ko se v procesu sekundarne ideo-
loške produkcije producira strokovna vednost. Strokovna vednost ni nič
manj ideološka kot vsakdanja zdravorazumska vednost – razlika je prej v
formaciji obeh diskurzov in v načinu, kako sta oba tipa vednosti produci-
rana. Do primarnih oblik zavesti pridemo spontano, skozi vsakodnevno
izkušnjo – način formacije primarnih oblik zavesti ni del te zavesti same.
Po drugi strani je način formacije sekundarnih oblik zavesti tudi sam zave-
sten – gre za sistematično zbiranje in selekcijo »surovega materiala« (pri-
marnih oblik zavesti – sem sodijo tudi primarne oblike zavesti strokovnih
kadrov, se pravi raziskovalčeva intuicija, preiskovalčev sum, umetnikov ob-
čutek ipd.), stroge in natančno določene oblike predelave tega materiala in
standardne oblike produktov (ti so različne oblike tekstov in standardizi-
rani znotraj vsake posamezne stroke – sodbe, diagnoze, poročila ...). Se-
kundarna ideološka produkcija je pogojena s primarno, ki ji dostavlja ma-
terial, a sekundarna primarno tudi obratno določa – vsakdanje in sponta-
ne oblike zavesti se formirajo po diskurzivnih obrazcih, ki jih producirajo
institucije sekundarne ideološke produkcije (denimo delavci tako sponta-
no vidijo sebe kot svobodne konkurente na trgu delovne sile, kar je primar-
na, spontana oblika ideološke zavesti, določena s sekundarno, strokovno
ekonomsko vednostjo – ne obstajajo »nedolžne« primarne oblike zavesti,
vse so že vnaprej določene s sekundarno ideološko produkcijo). Med pri-
marno in sekundarno ideološko produkcijo obstaja krožno razmerje – pri-
marna ideološka produkcija predstavlja material za sekundarno, obenem
pa sekundarna postavlja splošne diskurzivne zakonitosti in meje primar-
ni in uporablja produkte primarne ideološke produkcije za potrditev pra-
vilnosti svojih postopkov. Primer so denimo raziskave o javnem zdravju –
tu medicinska stroka lahko dobi takšne ali drugačne, vzpodbudne ali skrb
zbujajoče rezultate – a pravilnost njenih postopkov se potrdi že s tem, da
vsi posamezni producenti primarnih oblik zavesti, ki v raziskavi sodeluje-
jo, pristajajo na uradno klasifikacijo zdravja in nezdravja, da svojo primar-
no zavest uravnavajo po navodilih stroke, da svojo vsakodnevno izkušnjo
razumejo, prepoznajo in interpretirajo po diskurzivnih obrazcih, ki nasta-
jajo v sekundarni ideološki produkciji.
A v tem krožnem razmerju obstaja nevarnost kratkega stika. Diskurz
stroke, produkt sekundarne ideološke produkcije, lahko hitro postane ne-
razumljiv množicam primarnih ideoloških producentov – ravno zato, ker
mija (oziroma nenehni boj za avtonomijo) je rezultat zgodovinskih proce-
sov moderne.
V procesu primarne ideološke produkcije se producira vsakdanja, spon-
tana zdravorazumska vednost, medtem ko se v procesu sekundarne ideo-
loške produkcije producira strokovna vednost. Strokovna vednost ni nič
manj ideološka kot vsakdanja zdravorazumska vednost – razlika je prej v
formaciji obeh diskurzov in v načinu, kako sta oba tipa vednosti produci-
rana. Do primarnih oblik zavesti pridemo spontano, skozi vsakodnevno
izkušnjo – način formacije primarnih oblik zavesti ni del te zavesti same.
Po drugi strani je način formacije sekundarnih oblik zavesti tudi sam zave-
sten – gre za sistematično zbiranje in selekcijo »surovega materiala« (pri-
marnih oblik zavesti – sem sodijo tudi primarne oblike zavesti strokovnih
kadrov, se pravi raziskovalčeva intuicija, preiskovalčev sum, umetnikov ob-
čutek ipd.), stroge in natančno določene oblike predelave tega materiala in
standardne oblike produktov (ti so različne oblike tekstov in standardizi-
rani znotraj vsake posamezne stroke – sodbe, diagnoze, poročila ...). Se-
kundarna ideološka produkcija je pogojena s primarno, ki ji dostavlja ma-
terial, a sekundarna primarno tudi obratno določa – vsakdanje in sponta-
ne oblike zavesti se formirajo po diskurzivnih obrazcih, ki jih producirajo
institucije sekundarne ideološke produkcije (denimo delavci tako sponta-
no vidijo sebe kot svobodne konkurente na trgu delovne sile, kar je primar-
na, spontana oblika ideološke zavesti, določena s sekundarno, strokovno
ekonomsko vednostjo – ne obstajajo »nedolžne« primarne oblike zavesti,
vse so že vnaprej določene s sekundarno ideološko produkcijo). Med pri-
marno in sekundarno ideološko produkcijo obstaja krožno razmerje – pri-
marna ideološka produkcija predstavlja material za sekundarno, obenem
pa sekundarna postavlja splošne diskurzivne zakonitosti in meje primar-
ni in uporablja produkte primarne ideološke produkcije za potrditev pra-
vilnosti svojih postopkov. Primer so denimo raziskave o javnem zdravju –
tu medicinska stroka lahko dobi takšne ali drugačne, vzpodbudne ali skrb
zbujajoče rezultate – a pravilnost njenih postopkov se potrdi že s tem, da
vsi posamezni producenti primarnih oblik zavesti, ki v raziskavi sodeluje-
jo, pristajajo na uradno klasifikacijo zdravja in nezdravja, da svojo primar-
no zavest uravnavajo po navodilih stroke, da svojo vsakodnevno izkušnjo
razumejo, prepoznajo in interpretirajo po diskurzivnih obrazcih, ki nasta-
jajo v sekundarni ideološki produkciji.
A v tem krožnem razmerju obstaja nevarnost kratkega stika. Diskurz
stroke, produkt sekundarne ideološke produkcije, lahko hitro postane ne-
razumljiv množicam primarnih ideoloških producentov – ravno zato, ker
