Page 82 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 82
Medijska politika v postsocializmu
res strokovne tj. avtonomne. Zato je boj za avtonomijo novinarstva obe-
nem boj za avtonomijo vseh posameznih strok, katerih predelani diskurzi
tvorijo njegovo vsebino – avtonomno in strokovno novinarstvo lahko pre-
vaja le avtonomno in strokovno vednost ekonomske, pravniške, medicin-
ske, umetniške itn. stroke.
Novinarski diskurz zato, ker nima lastne vsebine, ne producira poseb-
ne, novinarske vednosti – njegova naloga je predvsem družbena disemina-
cija drugih oblik vednosti. Zato so značilnosti novinarskega diskurza stro-
go formalne – novinarski diskurz ni nič drugega in nič več kot forma druž-
bene diseminacije vednosti, ki jo producirajo drugi (največkrat strokovni)
diskurzi. Med novinarskim diskurzom in družbeno realnostjo, dogod-
kom, na katerega se nanaša, vedno obstaja strokovni posrednik, ki o do-
godku poda svojo strokovno vednost – o, denimo, prometni nesreči tako
najprej podajo svojo vednost policisti, o nenadnem potresu seizmologi, o
sporni novogradnji urbanisti itn., medtem ko novinarji omejujejo čas in
prostor strokovnih izjav, usmerjajo strokovnjake z vprašanji, dodajajo ve-
zni tekst, montirajo, režejo, krajšajo in ponovno sestavljajo izjave strokov-
njakov.
Novinarstvo kot oblika suplementarne sekundarne
ideološke produkcije
Mamardašvili v svoji teoriji ideologije razlikuje med primarnimi in se-
kundarnimi oblikami zavesti – prve se formirajo kot »vpis« družbenih
struktur in razmerij v posamezno zavest in so spontan način prepoznava-
nja (in napačnega prepoznavanja) družbene realnosti, medtem ko druge
vključujejo zavesten napor »ideologov vladajočega razreda«.6 Sekundarne
oblike zavesti so odvisne od prvih, ki so njihov »surovi material« – sekun-
darne oblike zavesti nastajajo s preoblikovanjem primarnih, ki jim proces
sekundarne ideološke produkcije7 doda racionalno ozadje in smisel. Pro-
dukcija sekundarnih oblik zavesti (oziroma sekundarna ideološka produk-
cija) je organizirana v družbenih institucijah, ki se ukvarjajo s proizvodnjo
vednosti. Klasičen primer, ki ga uporablja Mamardašvili, je cerkev, med-
tem ko v sodobnosti za sekundarno ideološko produkcijo skrbijo različ-
ne stroke (pravna, medicinska, umetniška, ekonomska ...), katerih avtono-
6 Merab Mamardašvili, Analysis of Consciousness in the Works of Marx, v: Studies in Soviet
Thought 2 (1986).
7 Tukaj se odmikamo od Mamardašvilijeve teorije. Mamardašvilija zanima bolj razlika med obe-
ma osnovnima oblikama zavesti in ti dve osnovni obliki kot produkta, medtem ko nas zanima
sam proces oblikovanja oziroma produkcije teh oblik – zato uporabljamo izraza primarna in se-
kundarna ideološka produkcija.
res strokovne tj. avtonomne. Zato je boj za avtonomijo novinarstva obe-
nem boj za avtonomijo vseh posameznih strok, katerih predelani diskurzi
tvorijo njegovo vsebino – avtonomno in strokovno novinarstvo lahko pre-
vaja le avtonomno in strokovno vednost ekonomske, pravniške, medicin-
ske, umetniške itn. stroke.
Novinarski diskurz zato, ker nima lastne vsebine, ne producira poseb-
ne, novinarske vednosti – njegova naloga je predvsem družbena disemina-
cija drugih oblik vednosti. Zato so značilnosti novinarskega diskurza stro-
go formalne – novinarski diskurz ni nič drugega in nič več kot forma druž-
bene diseminacije vednosti, ki jo producirajo drugi (največkrat strokovni)
diskurzi. Med novinarskim diskurzom in družbeno realnostjo, dogod-
kom, na katerega se nanaša, vedno obstaja strokovni posrednik, ki o do-
godku poda svojo strokovno vednost – o, denimo, prometni nesreči tako
najprej podajo svojo vednost policisti, o nenadnem potresu seizmologi, o
sporni novogradnji urbanisti itn., medtem ko novinarji omejujejo čas in
prostor strokovnih izjav, usmerjajo strokovnjake z vprašanji, dodajajo ve-
zni tekst, montirajo, režejo, krajšajo in ponovno sestavljajo izjave strokov-
njakov.
Novinarstvo kot oblika suplementarne sekundarne
ideološke produkcije
Mamardašvili v svoji teoriji ideologije razlikuje med primarnimi in se-
kundarnimi oblikami zavesti – prve se formirajo kot »vpis« družbenih
struktur in razmerij v posamezno zavest in so spontan način prepoznava-
nja (in napačnega prepoznavanja) družbene realnosti, medtem ko druge
vključujejo zavesten napor »ideologov vladajočega razreda«.6 Sekundarne
oblike zavesti so odvisne od prvih, ki so njihov »surovi material« – sekun-
darne oblike zavesti nastajajo s preoblikovanjem primarnih, ki jim proces
sekundarne ideološke produkcije7 doda racionalno ozadje in smisel. Pro-
dukcija sekundarnih oblik zavesti (oziroma sekundarna ideološka produk-
cija) je organizirana v družbenih institucijah, ki se ukvarjajo s proizvodnjo
vednosti. Klasičen primer, ki ga uporablja Mamardašvili, je cerkev, med-
tem ko v sodobnosti za sekundarno ideološko produkcijo skrbijo različ-
ne stroke (pravna, medicinska, umetniška, ekonomska ...), katerih avtono-
6 Merab Mamardašvili, Analysis of Consciousness in the Works of Marx, v: Studies in Soviet
Thought 2 (1986).
7 Tukaj se odmikamo od Mamardašvilijeve teorije. Mamardašvilija zanima bolj razlika med obe-
ma osnovnima oblikama zavesti in ti dve osnovni obliki kot produkta, medtem ko nas zanima
sam proces oblikovanja oziroma produkcije teh oblik – zato uporabljamo izraza primarna in se-
kundarna ideološka produkcija.
