Page 81 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 81
Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti
Avtonomija lahko torej nastopa na obeh straneh boja za strokovnost,
kot orožje tako nestrokovnjakov kot strokovnjakov, in tako v bojih znotraj
določenega družbenega polja ali ceha kot v bojih med posameznimi polji in
cehi. Čeprav pozicija avtonomije v teh bojih ni fiksna, se boji za avtonomi-
jo vedno prekrivajo z boji za strokovnost in avtonomija v njih vedno nasto-
pa kot orožje proti (tako ali drugače definirani) ideologiji. Avtonomija je ti-
sto, kar naj bi varovalo določen diskurz pred njegovim ideološkim drugim,
ki je obenem pogoj za avtonomijo prvega – diskurz je lahko avtonomen le,
če se emancipira od ideološkega diskurza in svojo avtonomijo lahko ohra-
nja le s permanentnim razmejevanjem od svojega drugega.
Znotraj splošnih koordinat bojev za avtonomijo so posebnosti novinar-
skega naslednje: novinarski boj za avtonomijo je novinarskemu cehu obe-
nem notranji in zunanji (boj proti skorumpiranim ali politično kontami-
niranim novinarjem in urednikom – tistim skratka, ki se uklanjajo do-
mnevno heteronomnim pritiskom namesto sledenja avtonomnim pravi-
lom ceha – in obenem proti, kot gre zdaj že ustaljena fraza, »pritiskom po-
litike in kapitala«5), je boj enega ideološkega diskurza proti drugemu (no-
vinarska ideologija proti različnim političnim diskurzom in ideologijam)
in – avtonomija je v njem na strani strokovnosti in je pojmovana kot uči-
nek profesionalnosti in etične drže.
Posebno mesto ima novinarski boj za avtonomijo med ostalimi boji za
avtonomijo različnih strok – ki se prav tako borijo proti »ideologizacijam
in politizacijam« svojega poklica (v zadnjem času denimo sodniška stroka)
– tudi zato, ker novinarstvo nima svoje samostojne vsebine, temveč preva-
ja različne strokovne diskurze (pravniškega, ekonomskega, družboslovne-
ga, umetniškega itn.) v splošno razumljiv zdravorazumski diskurz – novi-
narstvo je univerzalni prevajalec, ki posebne strokovne diskurze očisti od-
večnega žargona in težavnih mest in jih prevaja v vsem zlahka razumljiv je-
zik, je splošna ideologija brez lastne vsebine, ki je sposobna inkorporirati
in prevesti vse posebne, partikularne strokovne ideologije. Avtonomija po-
sameznih strok (ki je sama pogoj za to, da lahko posamezne stroke produ-
cirajo svoje partikularne strokovne diskurze) je tako pogoj možnosti novi-
narskega diskurza, ki bi, če bi posamezne stroke izgubile svojo avtonomijo,
izgubil vire, iz katerih črpa svojo vsebino. Pogoj normalnega funkcionira-
nja novinarstva je, da so posamezne stroke, ki mu zagotavljajo vsebino, za-
5 Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Struggles and Divisions of Slovenian Journalistic Guild, v:
Journalism Studies 1 (2009). Tokrat bomo »pritiske kapitala« pustili ob strani in se v analizi no-
vinarskega boja za avtonomijo osredotočili na boj proti političnosti kot znaku ideološke konta-
miniranosti in razmerju med novinarskim diskurzom in diskurzom politične oblasti.
Avtonomija lahko torej nastopa na obeh straneh boja za strokovnost,
kot orožje tako nestrokovnjakov kot strokovnjakov, in tako v bojih znotraj
določenega družbenega polja ali ceha kot v bojih med posameznimi polji in
cehi. Čeprav pozicija avtonomije v teh bojih ni fiksna, se boji za avtonomi-
jo vedno prekrivajo z boji za strokovnost in avtonomija v njih vedno nasto-
pa kot orožje proti (tako ali drugače definirani) ideologiji. Avtonomija je ti-
sto, kar naj bi varovalo določen diskurz pred njegovim ideološkim drugim,
ki je obenem pogoj za avtonomijo prvega – diskurz je lahko avtonomen le,
če se emancipira od ideološkega diskurza in svojo avtonomijo lahko ohra-
nja le s permanentnim razmejevanjem od svojega drugega.
Znotraj splošnih koordinat bojev za avtonomijo so posebnosti novinar-
skega naslednje: novinarski boj za avtonomijo je novinarskemu cehu obe-
nem notranji in zunanji (boj proti skorumpiranim ali politično kontami-
niranim novinarjem in urednikom – tistim skratka, ki se uklanjajo do-
mnevno heteronomnim pritiskom namesto sledenja avtonomnim pravi-
lom ceha – in obenem proti, kot gre zdaj že ustaljena fraza, »pritiskom po-
litike in kapitala«5), je boj enega ideološkega diskurza proti drugemu (no-
vinarska ideologija proti različnim političnim diskurzom in ideologijam)
in – avtonomija je v njem na strani strokovnosti in je pojmovana kot uči-
nek profesionalnosti in etične drže.
Posebno mesto ima novinarski boj za avtonomijo med ostalimi boji za
avtonomijo različnih strok – ki se prav tako borijo proti »ideologizacijam
in politizacijam« svojega poklica (v zadnjem času denimo sodniška stroka)
– tudi zato, ker novinarstvo nima svoje samostojne vsebine, temveč preva-
ja različne strokovne diskurze (pravniškega, ekonomskega, družboslovne-
ga, umetniškega itn.) v splošno razumljiv zdravorazumski diskurz – novi-
narstvo je univerzalni prevajalec, ki posebne strokovne diskurze očisti od-
večnega žargona in težavnih mest in jih prevaja v vsem zlahka razumljiv je-
zik, je splošna ideologija brez lastne vsebine, ki je sposobna inkorporirati
in prevesti vse posebne, partikularne strokovne ideologije. Avtonomija po-
sameznih strok (ki je sama pogoj za to, da lahko posamezne stroke produ-
cirajo svoje partikularne strokovne diskurze) je tako pogoj možnosti novi-
narskega diskurza, ki bi, če bi posamezne stroke izgubile svojo avtonomijo,
izgubil vire, iz katerih črpa svojo vsebino. Pogoj normalnega funkcionira-
nja novinarstva je, da so posamezne stroke, ki mu zagotavljajo vsebino, za-
5 Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Struggles and Divisions of Slovenian Journalistic Guild, v:
Journalism Studies 1 (2009). Tokrat bomo »pritiske kapitala« pustili ob strani in se v analizi no-
vinarskega boja za avtonomijo osredotočili na boj proti političnosti kot znaku ideološke konta-
miniranosti in razmerju med novinarskim diskurzom in diskurzom politične oblasti.
