Page 80 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 80
Medijska politika v postsocializmu
znanosti, avtonomijo različnih strok ipd., v katerih je glavni zastavek defini-
ranje in zasedanje prostora strokovnosti in njegovo razmejevanje od nestro-
kovnosti. A med posameznimi boji za avtonomijo obstajajo pomembne raz-
like. Boj za avtonomijo znanosti in univerze poteka hkrati na dveh oseh, kot
boj teorije proti ideologiji (kadar univerzitetno in znanstveno polje dejansko
producirata teorijo, kar je redko in nikakor ne nujno), se pravi kot boj neide-
ološkega diskurza proti ideološkemu in kot boj znanosti proti stroki, teoret-
ske produkcije proti produkciji uporabnih in aplikabilnih znanj in veščin,
medtem ko so boji za avtonomijo znotraj novinarstva in drugih strok samo-
legitimizacija nekega ideološkega diskurza z vzpostavljanjem distinkcije do
konkurenčnega ideološkega diskurza in denunciacijo tega kot ideološkega.
Pravzaprav sta si oba boja za avtonomijo nasprotna – v univerzitetnem
polju ravno teorija, kot, po Althusserju neideološki oziroma antiideološki
diskurz par excellence,2 nastopa kot nestrokovni diskurz, kot nekaj odveč-
nega3 – strokovnost se tu definira in konstituira ravno v nasprotju s teori-
jo, strokovnjaki so tisti, ki obvladajo in posedujejo praktično in uporabno
vednost, ki razmišljajo enostavno in s pomočjo zdravega razuma. Teorija se
tu bori za avtonomijo proti strokovnosti, medtem ko strokovnost za naspro-
tnika nima drugega ideološkega diskurza, kar ji ne preprečuje, da ga ne bi
poskušala prikazati kot takega. Boj za strokovnost je boj »tehničnega ka-
dra« proti »inteligenci«, novih bolonjskih strokovnjakov proti intelektual-
cem stare šole, kjer se intelektualcem očita tako pomanjkanje stvari, ki pozi-
tivno definirajo strokovnost (praktično in aplikabilno znanje), kot nekatere
negativne lastnosti, ki stojijo na poti doseganja strokovnosti kot nevtralne-
ga, strogo tehničnega odnosa do sveta – tu gre predvsem za politično anga-
žiranost, značilno za staromodne intelektualce. Tu se, čeprav je avtonomija v
primerjavi z boji za novinarsko avtonomijo premeščena na »nestrokovno«
stran v konfliktu, kažejo podobnosti z bojem za avtonomijo različnih strok
(med njimi tudi novinarstva), kjer je avtonomija na strani strokovnjakov –
boj za definicijo strokovnosti se v obeh primerih osredinja okrog priznanja
določenih (strokovnih) kompetenc (telesnih tehnik, značilnih za strokov-
njake) in pravilne »duhovne« naravnanosti do sveta. Kot nestrokovni so
označeni tisti, ki so kontaminirani s politiko (saj v teh bojih politični dis-
kurz nastopa kot ideološki diskurz par excellence, ideologija pa je pojmova-
na kot nasprotje strokovne vednosti in strokovnih telesnih tehnik), se pra-
vi tisti, ki so »partijni«4 in tisti, ki ne obvladajo profesionalnih metod dela.
2 Louis Althusser, For Marx, London 2005.
3 Primož Krašovec, Tisoč mladih strokovnjakov, v: Krtača (2005). http://krtaca.si/revija.
4 Althusser, n. d., 2000, 46–50.
znanosti, avtonomijo različnih strok ipd., v katerih je glavni zastavek defini-
ranje in zasedanje prostora strokovnosti in njegovo razmejevanje od nestro-
kovnosti. A med posameznimi boji za avtonomijo obstajajo pomembne raz-
like. Boj za avtonomijo znanosti in univerze poteka hkrati na dveh oseh, kot
boj teorije proti ideologiji (kadar univerzitetno in znanstveno polje dejansko
producirata teorijo, kar je redko in nikakor ne nujno), se pravi kot boj neide-
ološkega diskurza proti ideološkemu in kot boj znanosti proti stroki, teoret-
ske produkcije proti produkciji uporabnih in aplikabilnih znanj in veščin,
medtem ko so boji za avtonomijo znotraj novinarstva in drugih strok samo-
legitimizacija nekega ideološkega diskurza z vzpostavljanjem distinkcije do
konkurenčnega ideološkega diskurza in denunciacijo tega kot ideološkega.
Pravzaprav sta si oba boja za avtonomijo nasprotna – v univerzitetnem
polju ravno teorija, kot, po Althusserju neideološki oziroma antiideološki
diskurz par excellence,2 nastopa kot nestrokovni diskurz, kot nekaj odveč-
nega3 – strokovnost se tu definira in konstituira ravno v nasprotju s teori-
jo, strokovnjaki so tisti, ki obvladajo in posedujejo praktično in uporabno
vednost, ki razmišljajo enostavno in s pomočjo zdravega razuma. Teorija se
tu bori za avtonomijo proti strokovnosti, medtem ko strokovnost za naspro-
tnika nima drugega ideološkega diskurza, kar ji ne preprečuje, da ga ne bi
poskušala prikazati kot takega. Boj za strokovnost je boj »tehničnega ka-
dra« proti »inteligenci«, novih bolonjskih strokovnjakov proti intelektual-
cem stare šole, kjer se intelektualcem očita tako pomanjkanje stvari, ki pozi-
tivno definirajo strokovnost (praktično in aplikabilno znanje), kot nekatere
negativne lastnosti, ki stojijo na poti doseganja strokovnosti kot nevtralne-
ga, strogo tehničnega odnosa do sveta – tu gre predvsem za politično anga-
žiranost, značilno za staromodne intelektualce. Tu se, čeprav je avtonomija v
primerjavi z boji za novinarsko avtonomijo premeščena na »nestrokovno«
stran v konfliktu, kažejo podobnosti z bojem za avtonomijo različnih strok
(med njimi tudi novinarstva), kjer je avtonomija na strani strokovnjakov –
boj za definicijo strokovnosti se v obeh primerih osredinja okrog priznanja
določenih (strokovnih) kompetenc (telesnih tehnik, značilnih za strokov-
njake) in pravilne »duhovne« naravnanosti do sveta. Kot nestrokovni so
označeni tisti, ki so kontaminirani s politiko (saj v teh bojih politični dis-
kurz nastopa kot ideološki diskurz par excellence, ideologija pa je pojmova-
na kot nasprotje strokovne vednosti in strokovnih telesnih tehnik), se pra-
vi tisti, ki so »partijni«4 in tisti, ki ne obvladajo profesionalnih metod dela.
2 Louis Althusser, For Marx, London 2005.
3 Primož Krašovec, Tisoč mladih strokovnjakov, v: Krtača (2005). http://krtaca.si/revija.
4 Althusser, n. d., 2000, 46–50.
