Page 78 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 78
Medijska politika v postsocializmu
činom preživetja človeške družbe pa postane partikularnost interesov zdaj
obče sprejemljiva – obča v mejah ideologije trga. Zaton javnosti zdaj pote-
ka v intenzivno malih »refevdalizacijah« brezštevilnih javnih sfer, v ka-
terih se bije boj za uveljavitev partikularnih interesov, ki izhajajo iz (še ve-
dno) visoke vertikale razredno gosto diferenciranih strukturnih neenako-
sti sodobne družbe.
Predstavnika frankfurtske šole Max Horkheimer in Theodor W. Ador-
no sta konec štiridesetih let prejšnjega stoletja govorila o industrializaciji
kulture, po analogiji je mogoče tudi sodobno meščansko javno sfero kon-
cipirati kot njeno zlitje z bazo produkcije ekonomske vrednosti. Tukaj se
zopet pokaže možnost razmisleka o nasprotnih javnih sferah. Že Negt in
Kluge sta trdila, da so alternativni načini mišljenja in sporočanja, spodbu-
jeni z notranjimi nasprotji kapitalizma, možni samo takrat, ko postavimo
»idejo nasproti ideji, produkt nasproti produktu, produkcijski sektor na-
sproti produkcijskemu sektorju.«33 Ti produkti, znanje, ideje in sfere so ti-
sta presežna vrednost družbenega dela, ki je kapitalu ne uspe reprezentira-
ti v družbenem prostoru, nad katerim dominira. V ideji nasprotnih javnih
sfer se skriva tudi potencialnost, ki presega Habermasov koncept javne sfe-
re, v kateri lahko člani javnosti svobodno razpravljajo o čemer koli, le da ne
rušijo mehanizmov sistema. Ta potencial je zasidranje javne sfere neposre-
dno v način produkcije, priznanje, da je naloga javnosti naslovitev osnov-
nih pogojev preživetja ljudi in posledic, ki izhajajo iz načina preživetja.
V nekaj besedah je problem novejših teorij mogoče povzeti takole: v no-
vejših pojmovanjih javnosti je član javnosti sicer sposoben ubraniti javno
sfero pred vdorom sistemske racionalnosti, vendar zaradi vpetosti v ohra-
njanje načina produkcije – in v tem načinu produkcijskih razmerij – vdora
niti ne poskuša preprečiti.
33 Negt in Kluge, n. d., 80.
činom preživetja človeške družbe pa postane partikularnost interesov zdaj
obče sprejemljiva – obča v mejah ideologije trga. Zaton javnosti zdaj pote-
ka v intenzivno malih »refevdalizacijah« brezštevilnih javnih sfer, v ka-
terih se bije boj za uveljavitev partikularnih interesov, ki izhajajo iz (še ve-
dno) visoke vertikale razredno gosto diferenciranih strukturnih neenako-
sti sodobne družbe.
Predstavnika frankfurtske šole Max Horkheimer in Theodor W. Ador-
no sta konec štiridesetih let prejšnjega stoletja govorila o industrializaciji
kulture, po analogiji je mogoče tudi sodobno meščansko javno sfero kon-
cipirati kot njeno zlitje z bazo produkcije ekonomske vrednosti. Tukaj se
zopet pokaže možnost razmisleka o nasprotnih javnih sferah. Že Negt in
Kluge sta trdila, da so alternativni načini mišljenja in sporočanja, spodbu-
jeni z notranjimi nasprotji kapitalizma, možni samo takrat, ko postavimo
»idejo nasproti ideji, produkt nasproti produktu, produkcijski sektor na-
sproti produkcijskemu sektorju.«33 Ti produkti, znanje, ideje in sfere so ti-
sta presežna vrednost družbenega dela, ki je kapitalu ne uspe reprezentira-
ti v družbenem prostoru, nad katerim dominira. V ideji nasprotnih javnih
sfer se skriva tudi potencialnost, ki presega Habermasov koncept javne sfe-
re, v kateri lahko člani javnosti svobodno razpravljajo o čemer koli, le da ne
rušijo mehanizmov sistema. Ta potencial je zasidranje javne sfere neposre-
dno v način produkcije, priznanje, da je naloga javnosti naslovitev osnov-
nih pogojev preživetja ljudi in posledic, ki izhajajo iz načina preživetja.
V nekaj besedah je problem novejših teorij mogoče povzeti takole: v no-
vejših pojmovanjih javnosti je član javnosti sicer sposoben ubraniti javno
sfero pred vdorom sistemske racionalnosti, vendar zaradi vpetosti v ohra-
njanje načina produkcije – in v tem načinu produkcijskih razmerij – vdora
niti ne poskuša preprečiti.
33 Negt in Kluge, n. d., 80.
