Page 77 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 77
Javna sfera v času nematerialnega dela
letarske javnosti ponudila Oscar Negt in Aleksander Kluge.31 Odpovedala
sta se ideji o vseobsegajoči javni sferi z utemeljitvijo, da v njej zaradi naspro-
tujočih si razrednih interesov ni mogoča artikulacija pogojev vsakdanjega
življenja na skupnem temelju. Javne sfere, izhajajoče iz nasprotnih pozicij v
družbeni strukturi, zato neposredno negirajo druga drugo.
Še preden pa se je ideja o nasprotni (proletarski) javnosti lahko reali-
zirala in s tem ponudila osvetlitev družbenih odnosov kapitalistične pro-
dukcije, se je zgodil premik v družbo lastnikov. Delavci so postali samostoj-
ni podjetniki in mali lastniki finančnega kapitala, njihov nekdaj skupni ra-
zredni interes pa s tem ni imel več svojega nasprotnega centra. Mezdno delo
je v informacionalizmu nadomeščeno z delavčevo fleksibilnostjo in njego-
vim nematerialnim delom, kar se kaže v porastu delnih zaposlitev, prekar-
nosti, razmahu samostojnega podjetništva, s čimer se družbena struktura
segmentira v množico različnih oblik eksistence, ki pa jo vseeno povezuje
odvisnost od navidezno svobodnega trga dela in vpetost v produkcijski na-
čin. Ko je vsak delavec podjetnik in hitro lahko menja zaposlitve, razredni
konflikt postaja v sistemu neviden, skupni javni interes pa seže na ohranja-
nje širokega polja podjetništva in na trgu utemeljene prisilne solidarnosti
družbe lastnikov. Althusser je ideologijo definiral kot imaginarno razmer-
je človeka do produkcijskih razmerij, to razmerje pa je posredovano preko
ideoloških aparatov države.32 Razmere pa so se toliko spremenile, da zdaj
tega razmerja ne producirajo samo državni aparati za posameznike, temveč
posamezniki sami, v veliki meri s produkcijo javnega mnenja.
Razvoj kapitalističnega načina produkcije se v hiperkapitalizmu odra-
ža v spremembi načina in izvajalca discipliniranja, ki je doseglo stopnjo po-
polne kontrole: kolikor je bilo discipliniranje v času industrializacije name-
njeno organiziranju masovne proizvodnje, se zdaj kontrola nad celotnim
življenjem, ki je postalo permanentno delo, izvaja z upravljanjem pripiso-
vanja vrednosti in pomenov simbolnih vsebin, znanja, življenjskih stilov
ter družbene zavesti z namenom organiziranja produkcije znanja in infor-
macij. Fantazijo pozabljenja je nekdaj slikal celoten administrativni apa-
rat, mediji in kulturna industrija, zdaj postane producent ideologije po-
sameznik, ki mu je razvoj družbe namenil vlogo proizvajalca reprezenta-
cij sveta. Javna sfera ni več refevdalizirana samo s strani najmočnejšega ra-
zreda, ker ima v sodobnosti informacijske družbe vsak možnost postati re-
prezentant javnosti, s skupnim in skozi načine kontrole legitimiranim na-
31 Oskar Negt in Alexander Kluge, Public Sphere and Experience: Toward an Analysis of the Bo-
urgeois and Proletarian Public Sphere, Minneapolis 1993, xlvi.
32 Althusser, n. d., 89.
letarske javnosti ponudila Oscar Negt in Aleksander Kluge.31 Odpovedala
sta se ideji o vseobsegajoči javni sferi z utemeljitvijo, da v njej zaradi naspro-
tujočih si razrednih interesov ni mogoča artikulacija pogojev vsakdanjega
življenja na skupnem temelju. Javne sfere, izhajajoče iz nasprotnih pozicij v
družbeni strukturi, zato neposredno negirajo druga drugo.
Še preden pa se je ideja o nasprotni (proletarski) javnosti lahko reali-
zirala in s tem ponudila osvetlitev družbenih odnosov kapitalistične pro-
dukcije, se je zgodil premik v družbo lastnikov. Delavci so postali samostoj-
ni podjetniki in mali lastniki finančnega kapitala, njihov nekdaj skupni ra-
zredni interes pa s tem ni imel več svojega nasprotnega centra. Mezdno delo
je v informacionalizmu nadomeščeno z delavčevo fleksibilnostjo in njego-
vim nematerialnim delom, kar se kaže v porastu delnih zaposlitev, prekar-
nosti, razmahu samostojnega podjetništva, s čimer se družbena struktura
segmentira v množico različnih oblik eksistence, ki pa jo vseeno povezuje
odvisnost od navidezno svobodnega trga dela in vpetost v produkcijski na-
čin. Ko je vsak delavec podjetnik in hitro lahko menja zaposlitve, razredni
konflikt postaja v sistemu neviden, skupni javni interes pa seže na ohranja-
nje širokega polja podjetništva in na trgu utemeljene prisilne solidarnosti
družbe lastnikov. Althusser je ideologijo definiral kot imaginarno razmer-
je človeka do produkcijskih razmerij, to razmerje pa je posredovano preko
ideoloških aparatov države.32 Razmere pa so se toliko spremenile, da zdaj
tega razmerja ne producirajo samo državni aparati za posameznike, temveč
posamezniki sami, v veliki meri s produkcijo javnega mnenja.
Razvoj kapitalističnega načina produkcije se v hiperkapitalizmu odra-
ža v spremembi načina in izvajalca discipliniranja, ki je doseglo stopnjo po-
polne kontrole: kolikor je bilo discipliniranje v času industrializacije name-
njeno organiziranju masovne proizvodnje, se zdaj kontrola nad celotnim
življenjem, ki je postalo permanentno delo, izvaja z upravljanjem pripiso-
vanja vrednosti in pomenov simbolnih vsebin, znanja, življenjskih stilov
ter družbene zavesti z namenom organiziranja produkcije znanja in infor-
macij. Fantazijo pozabljenja je nekdaj slikal celoten administrativni apa-
rat, mediji in kulturna industrija, zdaj postane producent ideologije po-
sameznik, ki mu je razvoj družbe namenil vlogo proizvajalca reprezenta-
cij sveta. Javna sfera ni več refevdalizirana samo s strani najmočnejšega ra-
zreda, ker ima v sodobnosti informacijske družbe vsak možnost postati re-
prezentant javnosti, s skupnim in skozi načine kontrole legitimiranim na-
31 Oskar Negt in Alexander Kluge, Public Sphere and Experience: Toward an Analysis of the Bo-
urgeois and Proletarian Public Sphere, Minneapolis 1993, xlvi.
32 Althusser, n. d., 89.
