Page 76 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 76
Medijska politika v postsocializmu
razred, temveč na račun področij, ki jih zaradi preživetja obstoječega poli-
tičnega in ekonomskega sistema ne naslovijo niti izkoriščani segmenti viso-
ko strukturiranih družb, čeprav imajo njihovi člani dostop do javne sfere.
In to zato, ker so v času hegemonije nematerialnega dela vključeni v model
kroženja blaga kot lastniki proizvodnih sredstev in s tem producenti ideo-
logije v obliki mediatiziranih vsebin.
Discipliniranje, kontrola in nasprotne javne sfere
Zgodovina. Organizirani kapitalizem je z vzpostavitvijo državne blagi-
nje po drugi svetovni vojni tudi delavstvu, torej nelastnikom, ponudil jav-
no sfero kot področje reprezentacije njihovih interesov, obenem pa je ide-
jo liberalno-demokratične države ustavno zakoličil. S tem je bilo politično
združevanje delavstva v strankah in sindikatih legalizirano, obenem pa so
bile teme javne razprave zamejene z definicijami političnih in ekonomskih
ureditev. Takšno odprtje javne sfere je mogoče razumeti kot vključitev de-
lavstva v razpravo o možnostih vladanja, ne pa kot odprtje javne razprave o
spremembah temeljev družbene ureditve. Hardt pojasnjuje, da je instituci-
onalizacija predstavitve delavskih interesov »sredstvo mediacije in obno-
vitve nasprotij, rojenih iz kapitalistične produkcije in kapitalističnih druž-
benih odnosov – s čimer se delavčeva subjektivnost navznoter okrepi in de-
jansko podpira ureditev kapitalistične Države.«30 Javna sfera sicer posta-
ne domena za predstavitev celotne družbe, obenem pa se različnost razre-
dnih interesov in njihov izvor nevtralizirata. Zavest deprivilegiranih slo-
jev se na ta način prilagaja obstoječemu načinu produkcije in mu prilagodi
svojo identiteto do te mere, da v javnosti ne problematizira razrednega boja
preko meje, ki jo določi v političnem sistemu legitimirani »obči« interes
po ohranitvi trenutne družbene ureditve, v novejšem času ureditve »druž-
be lastnikov«. Cilj discipliniranja delavstva je doseči pozabljenje zgodovi-
ne in izkoriščanja, kar je mogoče ravno v svetu življenja, v katerem delavec
neposredno ne dela za lastnika proizvodnih sredstev, dela pa, na primer,
kot potrošnik medijskih vsebin. Javna sfera v kombinaciji s sfero potrošnje
tako proizvaja sliko urejenega sveta, v katerem sta izkoriščanje in discipli-
niranje dokončno izrinjeni iz delavčevih socialnih reprezentacij sistema in
lastnega življenja.
Odgovor na zgodovinsko nevtralno koncipiranje javne sfere, ki je iz-
ključila dve najpomembnejši področji življenja, v katerih se oblikuje sku-
pna zavest o družbi, in sicer »celoto industrijskega kompleksa in socializa-
cijo v družini«, sta v začetku sedemdesetih let s konceptom nasprotne pro-
30 Hardt, n. d., 163.
razred, temveč na račun področij, ki jih zaradi preživetja obstoječega poli-
tičnega in ekonomskega sistema ne naslovijo niti izkoriščani segmenti viso-
ko strukturiranih družb, čeprav imajo njihovi člani dostop do javne sfere.
In to zato, ker so v času hegemonije nematerialnega dela vključeni v model
kroženja blaga kot lastniki proizvodnih sredstev in s tem producenti ideo-
logije v obliki mediatiziranih vsebin.
Discipliniranje, kontrola in nasprotne javne sfere
Zgodovina. Organizirani kapitalizem je z vzpostavitvijo državne blagi-
nje po drugi svetovni vojni tudi delavstvu, torej nelastnikom, ponudil jav-
no sfero kot področje reprezentacije njihovih interesov, obenem pa je ide-
jo liberalno-demokratične države ustavno zakoličil. S tem je bilo politično
združevanje delavstva v strankah in sindikatih legalizirano, obenem pa so
bile teme javne razprave zamejene z definicijami političnih in ekonomskih
ureditev. Takšno odprtje javne sfere je mogoče razumeti kot vključitev de-
lavstva v razpravo o možnostih vladanja, ne pa kot odprtje javne razprave o
spremembah temeljev družbene ureditve. Hardt pojasnjuje, da je instituci-
onalizacija predstavitve delavskih interesov »sredstvo mediacije in obno-
vitve nasprotij, rojenih iz kapitalistične produkcije in kapitalističnih druž-
benih odnosov – s čimer se delavčeva subjektivnost navznoter okrepi in de-
jansko podpira ureditev kapitalistične Države.«30 Javna sfera sicer posta-
ne domena za predstavitev celotne družbe, obenem pa se različnost razre-
dnih interesov in njihov izvor nevtralizirata. Zavest deprivilegiranih slo-
jev se na ta način prilagaja obstoječemu načinu produkcije in mu prilagodi
svojo identiteto do te mere, da v javnosti ne problematizira razrednega boja
preko meje, ki jo določi v političnem sistemu legitimirani »obči« interes
po ohranitvi trenutne družbene ureditve, v novejšem času ureditve »druž-
be lastnikov«. Cilj discipliniranja delavstva je doseči pozabljenje zgodovi-
ne in izkoriščanja, kar je mogoče ravno v svetu življenja, v katerem delavec
neposredno ne dela za lastnika proizvodnih sredstev, dela pa, na primer,
kot potrošnik medijskih vsebin. Javna sfera v kombinaciji s sfero potrošnje
tako proizvaja sliko urejenega sveta, v katerem sta izkoriščanje in discipli-
niranje dokončno izrinjeni iz delavčevih socialnih reprezentacij sistema in
lastnega življenja.
Odgovor na zgodovinsko nevtralno koncipiranje javne sfere, ki je iz-
ključila dve najpomembnejši področji življenja, v katerih se oblikuje sku-
pna zavest o družbi, in sicer »celoto industrijskega kompleksa in socializa-
cijo v družini«, sta v začetku sedemdesetih let s konceptom nasprotne pro-
30 Hardt, n. d., 163.
