Page 75 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 75
Javna sfera v času nematerialnega dela
ni od produkcijskih odnosov, ki dominirajo v ekonomskem sistemu. Ta-
kšna pozicija je idealistična in nevtralizira posledice, ki izvirajo iz posame-
znikovega mesta v družbeni strukturi, s tem pa se Habermas zopet vrača
k idealu, v katerem naj bi bilo mogoče neenake pozicije zamejiti z določa-
njem pravil in procedur komuniciranja, prav tako kot v idealu meščanske
javnosti. Nekdanji razkorak med dejanskostjo in prikazom te dejanskosti,
za katerega je v industrijskem kapitalizmu skrbela manipulativna publici-
teta političnega in ekonomskega sistema, je torej v Habermasovi teoriji o
sodobni družbi odpravljen. Zaradi novih družbenih oblik in nepregledne
množice življenjskih slogov, ki zdaj nimajo skupnih razrednih interesov,
ekonomije in političnega sistema niti ni potrebno niti mogoče »preobli-
kovati v smeri političnega modusa integracije, ne da bi bila pri tem poško-
dovana njuna lastna sistemska logika ter s tem uničena njuna sposobnost
funkcioniranja.«27 V novejši javni sferi posamezniki komunicirajo svobo-
dno, usklajujejo svoje partikularne interese, ekonomske neenakosti in raz-
merja moči pa na javnomnenjske procese nimajo vpliva, ker takšne posege
emancipatorni potencial javnosti takoj nevtralizira.
Manj idealistično naravnana teorija družbe, ki današnji svet vidi kot
zmago »integriranega spektakla«,28 pa v javnem komuniciranju, ki ne na-
slovi družbenih odnosov produkcije, ne prepoznava emancipatornega po-
tenciala. Ravno nasprotno, javno sfero spozna kot institucijo »potrošniške
demokracije«, kjer vsak lahko izraža svoje mnenje skozi participacijo v po-
trošnji mediatiziranih vsebin, kot je pokazal Jameson.29 Razprava je v kon-
tekstu družbe lastnikov usmerjena k sporazumu s pomočjo krmilnih me-
dijev denarja in moči.
Razširitev produkcije ekonomske vrednosti na reprodukcijske sfere ži-
vljenja zmanjšuje kritičnost do strateškega delovanja, kar obenem zmanj-
šuje zmožnost dojemanja kontradiktorne realnosti. Teorije, ki so kritične
do sodobne informacijske družbe in hiperkapitalizma, torej ne predvide-
vajo možnosti preprečitve vdora strateške racionalnosti v svet življenja in v
javnost, saj se je ta vdor že zgodil in če kapital še ni v celoti koloniziral sve-
ta življenja, ga k napredovanju sili notranji mehanizem akumulacije in te-
žnja kapitala k podreditvi vseh družbenih moči. Javno komuniciranje po-
staja del procesa neposredne proizvodnje ekonomske vrednosti in jo je torej
mogoče vpeti v model cirkulacije kapitala. Dimenzija političnosti se zdaj
ne krči več na račun zaprtosti javne sfere, ki jo je nadzoroval najmočnejši
27 Habermas, n. d., 33.
28 Guy Debord, Družba spektakla, Ljubljana 1999.
29 Jameson, n. d.
ni od produkcijskih odnosov, ki dominirajo v ekonomskem sistemu. Ta-
kšna pozicija je idealistična in nevtralizira posledice, ki izvirajo iz posame-
znikovega mesta v družbeni strukturi, s tem pa se Habermas zopet vrača
k idealu, v katerem naj bi bilo mogoče neenake pozicije zamejiti z določa-
njem pravil in procedur komuniciranja, prav tako kot v idealu meščanske
javnosti. Nekdanji razkorak med dejanskostjo in prikazom te dejanskosti,
za katerega je v industrijskem kapitalizmu skrbela manipulativna publici-
teta političnega in ekonomskega sistema, je torej v Habermasovi teoriji o
sodobni družbi odpravljen. Zaradi novih družbenih oblik in nepregledne
množice življenjskih slogov, ki zdaj nimajo skupnih razrednih interesov,
ekonomije in političnega sistema niti ni potrebno niti mogoče »preobli-
kovati v smeri političnega modusa integracije, ne da bi bila pri tem poško-
dovana njuna lastna sistemska logika ter s tem uničena njuna sposobnost
funkcioniranja.«27 V novejši javni sferi posamezniki komunicirajo svobo-
dno, usklajujejo svoje partikularne interese, ekonomske neenakosti in raz-
merja moči pa na javnomnenjske procese nimajo vpliva, ker takšne posege
emancipatorni potencial javnosti takoj nevtralizira.
Manj idealistično naravnana teorija družbe, ki današnji svet vidi kot
zmago »integriranega spektakla«,28 pa v javnem komuniciranju, ki ne na-
slovi družbenih odnosov produkcije, ne prepoznava emancipatornega po-
tenciala. Ravno nasprotno, javno sfero spozna kot institucijo »potrošniške
demokracije«, kjer vsak lahko izraža svoje mnenje skozi participacijo v po-
trošnji mediatiziranih vsebin, kot je pokazal Jameson.29 Razprava je v kon-
tekstu družbe lastnikov usmerjena k sporazumu s pomočjo krmilnih me-
dijev denarja in moči.
Razširitev produkcije ekonomske vrednosti na reprodukcijske sfere ži-
vljenja zmanjšuje kritičnost do strateškega delovanja, kar obenem zmanj-
šuje zmožnost dojemanja kontradiktorne realnosti. Teorije, ki so kritične
do sodobne informacijske družbe in hiperkapitalizma, torej ne predvide-
vajo možnosti preprečitve vdora strateške racionalnosti v svet življenja in v
javnost, saj se je ta vdor že zgodil in če kapital še ni v celoti koloniziral sve-
ta življenja, ga k napredovanju sili notranji mehanizem akumulacije in te-
žnja kapitala k podreditvi vseh družbenih moči. Javno komuniciranje po-
staja del procesa neposredne proizvodnje ekonomske vrednosti in jo je torej
mogoče vpeti v model cirkulacije kapitala. Dimenzija političnosti se zdaj
ne krči več na račun zaprtosti javne sfere, ki jo je nadzoroval najmočnejši
27 Habermas, n. d., 33.
28 Guy Debord, Družba spektakla, Ljubljana 1999.
29 Jameson, n. d.
