Page 74 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 74
Medijska politika v postsocializmu
jo informacij in vsebin na koncu poskrbi trg, še več, produkcijska sredstva
so tako rekoč zastonj. Z razmahom trga v vse sfere življenja in posamezni-
kom kot producentom reprezentacij realnosti teza o refevdalizaciji javnosti
resnično ni več kredibilna, saj je nekdaj izključenim skupinam in razredom
končno omogočeno sodelovanje pri javni reprezentaciji njihovih življenj-
skih izkušenj. Zdaj namreč tudi sami refevdalizirajo javno sfero. Vendar pa
odnos med posameznikom kot članom javnosti in sistemom potrebuje glo-
bljo pojasnitev, ki seže na polje družbene zavesti o avtonomnosti sveta ži-
vljenja ter s tem postane vprašanje, kako si ljudje predstavljajo dejanskost in
svojo pozicijo v njej. Rezultat te analize bo pojasnil, zakaj se tudi deprivile-
girani razredi vključujejo v krogotok vsebin na podlagi njihovih menjalnih
vrednosti – in s tem refevdalizirajo javno sfero.
Enaka slika sveta za vse
Neproblematičnost posameznikove racionalnosti in njegovega usmer-
janja na javne zadeve stoji na trditvi, da lahko objektivno dojamemo svet.
V postmodernem svetu naj bi bila torej ideologija stvar preteklosti, v kateri
so konflikti med delom in kapitalom sicer obstajali, vendar pa so z novimi
produkcijskimi metodami, diverzifikacijo življenjskih oblik in dostopno-
stjo do informacij zdaj odpravljeni ali vsaj takoj prepoznani – zato jih ni
več potrebno niti smiselno maskirati z ideološkim aparatom (mediji, šolo,
cerkvijo ...). Povedano drugače, novejše teorije predpostavljajo, da ekonom-
ski sistem nima več potrebe po upravičevanju podrejenega položaja nekdaj
deprivilegiranih slojev in po njihovem discipliniranju, oziroma, takšna de-
janja se v javnosti takoj razkrijejo kot ideološka indoktrinacija. V tem naj
bi se pokazala emancipatorna narava novejše javnosti, ki se upre manipula-
tivnim težnjam sistema.
V filozofski tradiciji realizma ideologija označuje procese, ki povzroči-
jo popačenje slike sveta. Zaradi delovanja ideologije »za našim hrbtom« se
izvora interesov iz odnosov produkcije človek ne zaveda, zato jim pripisu-
je neodvisnost od pozicij v družbeni strukturi, na katerih se porajajo – po-
sameznik ne razbere cilja interesov kot tudi ne pomena njihove uresniči-
tve. Nadalje si lastno pozicijo v svetu predstavlja kot posledico uresničitve
njegovih lastnih avtonomnih interesov, interesi soljudi pa mu predstavlja-
jo objektivno okolje na poti do samouresničitve. Prav tako naj bi bil tudi
posameznik v Habermasovi novejši teoriji zmožen oblikovanja »objektiv-
ne« slike o svetu, ki ni odvisna od že uresničenih interesov soljudi, insti-
tucij in organizacije preživetja v času in prostoru. Odnosi med posamezni-
ki in skupinami iz periferne in institucionalizirane javnosti so torej loče-
jo informacij in vsebin na koncu poskrbi trg, še več, produkcijska sredstva
so tako rekoč zastonj. Z razmahom trga v vse sfere življenja in posamezni-
kom kot producentom reprezentacij realnosti teza o refevdalizaciji javnosti
resnično ni več kredibilna, saj je nekdaj izključenim skupinam in razredom
končno omogočeno sodelovanje pri javni reprezentaciji njihovih življenj-
skih izkušenj. Zdaj namreč tudi sami refevdalizirajo javno sfero. Vendar pa
odnos med posameznikom kot članom javnosti in sistemom potrebuje glo-
bljo pojasnitev, ki seže na polje družbene zavesti o avtonomnosti sveta ži-
vljenja ter s tem postane vprašanje, kako si ljudje predstavljajo dejanskost in
svojo pozicijo v njej. Rezultat te analize bo pojasnil, zakaj se tudi deprivile-
girani razredi vključujejo v krogotok vsebin na podlagi njihovih menjalnih
vrednosti – in s tem refevdalizirajo javno sfero.
Enaka slika sveta za vse
Neproblematičnost posameznikove racionalnosti in njegovega usmer-
janja na javne zadeve stoji na trditvi, da lahko objektivno dojamemo svet.
V postmodernem svetu naj bi bila torej ideologija stvar preteklosti, v kateri
so konflikti med delom in kapitalom sicer obstajali, vendar pa so z novimi
produkcijskimi metodami, diverzifikacijo življenjskih oblik in dostopno-
stjo do informacij zdaj odpravljeni ali vsaj takoj prepoznani – zato jih ni
več potrebno niti smiselno maskirati z ideološkim aparatom (mediji, šolo,
cerkvijo ...). Povedano drugače, novejše teorije predpostavljajo, da ekonom-
ski sistem nima več potrebe po upravičevanju podrejenega položaja nekdaj
deprivilegiranih slojev in po njihovem discipliniranju, oziroma, takšna de-
janja se v javnosti takoj razkrijejo kot ideološka indoktrinacija. V tem naj
bi se pokazala emancipatorna narava novejše javnosti, ki se upre manipula-
tivnim težnjam sistema.
V filozofski tradiciji realizma ideologija označuje procese, ki povzroči-
jo popačenje slike sveta. Zaradi delovanja ideologije »za našim hrbtom« se
izvora interesov iz odnosov produkcije človek ne zaveda, zato jim pripisu-
je neodvisnost od pozicij v družbeni strukturi, na katerih se porajajo – po-
sameznik ne razbere cilja interesov kot tudi ne pomena njihove uresniči-
tve. Nadalje si lastno pozicijo v svetu predstavlja kot posledico uresničitve
njegovih lastnih avtonomnih interesov, interesi soljudi pa mu predstavlja-
jo objektivno okolje na poti do samouresničitve. Prav tako naj bi bil tudi
posameznik v Habermasovi novejši teoriji zmožen oblikovanja »objektiv-
ne« slike o svetu, ki ni odvisna od že uresničenih interesov soljudi, insti-
tucij in organizacije preživetja v času in prostoru. Odnosi med posamezni-
ki in skupinami iz periferne in institucionalizirane javnosti so torej loče-
