Page 73 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 73
Javna sfera v času nematerialnega dela
tu življenja se posamezniki srečajo s težnjami sistema po zagotavljanju lo-
jalnosti, njihov upor sistemski manipulaciji in dojemanje dejanskosti pa te-
melji na njihovi (neproblematični) komunikativni racionalnosti. Slednja
je temelj oblikovanja javnega mnenja in kolikor posamezniki v sodobno-
sti postanejo tudi producenti mediatiziranih vsebin, jim je na prvi pogled
omogočen dostop do javne sfere. Sledeč temeljem avtonomije meščanske
javnosti ti zdaj obstajajo v tolikšni meri, kot je posameznik postal lastnik
sredstev za proizvodnjo vsebin. V družbi producentov drobnega blaga je
zdaj posameznik lastnik informacijsko-tehničnih sredstev komunikacije
(osebnih računalnikov, kamer, mobilnih telefonov …), s katerimi sodelu-
je v produkciji simbolnih vsebin, konkretno v produkciji reprezentacij jav-
nosti. S tem bi sledeč ideji o emancipaciji člana javnosti skozi lastništvo de-
lovnih sredstev – spomnimo se na dvojno vlogo člana meščanske javnosti
– prišli do trditve, da je medrazrednega izkoriščanja konec, participacija v
javni sferi pa je egalitarna ali pa je vsaj presegla razredni boj, ki se je v indu-
strijskem kapitalizmu v javnosti odražal z zaprtjem javne sfere za delavce.
Če trditev o odsotnosti razrednega boja v javni sferi zdrži pri analizi
vzorcev načina življenja (življenjskih slogov, okusov in estetskih izbir), jo
poskušajmo pojasniti z analizo družbenih odnosov produkcije v hiperkapi-
talizmu: razredni boj je v javni sferi odpravljen oziroma ga zakriva koprena
ideologije, ker so tudi nekdaj napredne sile – sindikati, delavci, socialna de-
mokracija – prevzele ideologijo prostega trga. Delavci so postali samostojni
podjetniki, samostojni kulturni delavci, nenazadnje lastniki kapitala vsaj
preko skladov pokojninskega zavarovanja. V javni sferi poteka tako samo še
boj v enem in istem razredu, oziroma, kljub različnim pozicijam v struktu-
ri družbe člani javnosti ne problematizirajo več temeljev trenutne zasnove
ekonomskega in političnega sistema, ker se ureditev vsem kaže enako spre-
jemljiva. Razprava teče samo še o partikularnih interesih, ki se vpenjajo v
isto sliko objektivnega sveta, sveta podjetništva.
V »družbi lastnikov« je zagovor enotne slike dejanskosti in enakih
možnosti poseganja vanjo največkrat ideološki. Kot pojasnjuje McChe-
sney, »zmožnost vzpostaviti internetno stran ni enako kot zmožnost do-
minacije v kulturi in družbi« in v kolikor kdo ni zadovoljen z dominantni-
mi vsebinami, si po mnenju zagovornikov prostega trga lahko postavi svo-
jo spletno stran ali obišče mnoge obskurne strani in medije.26 Zato se do-
stop do javne sfere ne obravnava več kot politično vprašanje, saj za alokaci-
26 Robert McChesney, So Much for the Magic of Technology and the Free Market, v: Andrew
Herman in Thomas Swiss (ur.), The World Wide Web and Contemporary Cultural Theory, New
York 2000, 34.
tu življenja se posamezniki srečajo s težnjami sistema po zagotavljanju lo-
jalnosti, njihov upor sistemski manipulaciji in dojemanje dejanskosti pa te-
melji na njihovi (neproblematični) komunikativni racionalnosti. Slednja
je temelj oblikovanja javnega mnenja in kolikor posamezniki v sodobno-
sti postanejo tudi producenti mediatiziranih vsebin, jim je na prvi pogled
omogočen dostop do javne sfere. Sledeč temeljem avtonomije meščanske
javnosti ti zdaj obstajajo v tolikšni meri, kot je posameznik postal lastnik
sredstev za proizvodnjo vsebin. V družbi producentov drobnega blaga je
zdaj posameznik lastnik informacijsko-tehničnih sredstev komunikacije
(osebnih računalnikov, kamer, mobilnih telefonov …), s katerimi sodelu-
je v produkciji simbolnih vsebin, konkretno v produkciji reprezentacij jav-
nosti. S tem bi sledeč ideji o emancipaciji člana javnosti skozi lastništvo de-
lovnih sredstev – spomnimo se na dvojno vlogo člana meščanske javnosti
– prišli do trditve, da je medrazrednega izkoriščanja konec, participacija v
javni sferi pa je egalitarna ali pa je vsaj presegla razredni boj, ki se je v indu-
strijskem kapitalizmu v javnosti odražal z zaprtjem javne sfere za delavce.
Če trditev o odsotnosti razrednega boja v javni sferi zdrži pri analizi
vzorcev načina življenja (življenjskih slogov, okusov in estetskih izbir), jo
poskušajmo pojasniti z analizo družbenih odnosov produkcije v hiperkapi-
talizmu: razredni boj je v javni sferi odpravljen oziroma ga zakriva koprena
ideologije, ker so tudi nekdaj napredne sile – sindikati, delavci, socialna de-
mokracija – prevzele ideologijo prostega trga. Delavci so postali samostojni
podjetniki, samostojni kulturni delavci, nenazadnje lastniki kapitala vsaj
preko skladov pokojninskega zavarovanja. V javni sferi poteka tako samo še
boj v enem in istem razredu, oziroma, kljub različnim pozicijam v struktu-
ri družbe člani javnosti ne problematizirajo več temeljev trenutne zasnove
ekonomskega in političnega sistema, ker se ureditev vsem kaže enako spre-
jemljiva. Razprava teče samo še o partikularnih interesih, ki se vpenjajo v
isto sliko objektivnega sveta, sveta podjetništva.
V »družbi lastnikov« je zagovor enotne slike dejanskosti in enakih
možnosti poseganja vanjo največkrat ideološki. Kot pojasnjuje McChe-
sney, »zmožnost vzpostaviti internetno stran ni enako kot zmožnost do-
minacije v kulturi in družbi« in v kolikor kdo ni zadovoljen z dominantni-
mi vsebinami, si po mnenju zagovornikov prostega trga lahko postavi svo-
jo spletno stran ali obišče mnoge obskurne strani in medije.26 Zato se do-
stop do javne sfere ne obravnava več kot politično vprašanje, saj za alokaci-
26 Robert McChesney, So Much for the Magic of Technology and the Free Market, v: Andrew
Herman in Thomas Swiss (ur.), The World Wide Web and Contemporary Cultural Theory, New
York 2000, 34.
