Page 71 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 71
Javna sfera v času nematerialnega dela
ska javnost ohranjala obstoječi meščanski ustroj družbe oziroma obliko or-
ganizacije družbe, ki je kar najbolje služila interesom meščanstva kot vo-
dilnega razreda, razreda, ki je imel v lasti produkcijska sredstva. V revidira-
nem razumevanju javnosti pasivnost množične publike nadomestijo racio-
nalni posamezniki, ki s številnimi življenjskimi slogi prestopajo nekdaj ri-
gidne razredne meje.15 Takšnemu razumevanju sledijo tudi teorije, v kate-
rih je posameznik sam, brez vpetosti v javno dialoško komuniciranje, spo-
soben interpretacije mediatiziranih vsebin, zato tudi mnoge ideje o deli-
berativni demokraciji ne zajemajo nujno dialoške izmenjave javnih mnenj,
kot je na primer značilno za delo Johna Thompsona16 in Leona Mayhewa.17
V omenjenih koncepcijah so nove oblike publicitete, ki nadomeščajo kri-
tično rezoniranje v javnosti, korak k odprtju javne sfere, saj posameznik,
rešen totalizirajoče realnosti množičnih medijev, lahko sam ustvarja vsem
vidne vsebine. Posebej še s pojavom novih komunikacijskih in informacij-
skih tehnologij je dostopnost do mediatiziranih sfer pridobila nove pome-
ne, ki zaznamujejo poleg recepcije vsebin tudi aktivno sodelovanje v jav-
nem komuniciranju. Ob tem se zastavlja vprašanje, do kolikšne mere je ta-
kšno udejstvovanje egalitarno, svobodno in politično učinkovito.
V povsem drugačno luč razvoj neprestano komunicirajočega in s tem
sporočila producirajočega posameznika postavljajo kritične teorije o »in-
formacijski družbi«18 in »hiperkapitalizmu«.19 Ko ljudje komunicirajo,
proizvajajo skupno sliko sveta, gradijo socialne reprezentacije družbe, me-
diji pa se vključujejo v proces kroženja predstav o svetu, ki se na trgu pro-
dajajo in kupujejo glede na njihovo znakovno vrednost (zlitje uporabne in
menjalne vrednosti). S tem mediji postajajo prodajalci tistega družbenega,
ki so ga ljudje proizvedli v medsebojnem komuniciranju. Že Dallas Smythe
je »prostočasne« aktivnosti interpretacije medijskih vsebin povezal z de-
lom, širjenje komodifikacije komuniciranja pa v dobi elektronskih množič-
nih medijev kaže še na dodatno delo občinstev in potrošnikov – ti postaja-
jo vse bolj tudi producenti simbolnih vsebin in pomenov.20 V družbi znanja
je mišljenje in procesiranje informacij postalo delo, s katerim se simbolne
vsebine osmišljajo in z novimi pomeni preko izmenjave omogočajo nadalj-
njo (re)produkcijo. Nematerialno delo, ki zajema tudi »prosti čas« potro-
15 Habermas, n. d., 31.
16 Thompson, n. d., 255.
17 Mayhew, n. d.
18 Scott Lash, Critique of Information, London 2002.
19 Phil Graham, Hypercapitalism, New York 2006.
20 Dallas Smythe, On the Audience Commodity and its Work, v: Oliver Boyd-Barrett in Chris
Newbold (ur.), Approaches to Media: A Reader, London 1995.
ska javnost ohranjala obstoječi meščanski ustroj družbe oziroma obliko or-
ganizacije družbe, ki je kar najbolje služila interesom meščanstva kot vo-
dilnega razreda, razreda, ki je imel v lasti produkcijska sredstva. V revidira-
nem razumevanju javnosti pasivnost množične publike nadomestijo racio-
nalni posamezniki, ki s številnimi življenjskimi slogi prestopajo nekdaj ri-
gidne razredne meje.15 Takšnemu razumevanju sledijo tudi teorije, v kate-
rih je posameznik sam, brez vpetosti v javno dialoško komuniciranje, spo-
soben interpretacije mediatiziranih vsebin, zato tudi mnoge ideje o deli-
berativni demokraciji ne zajemajo nujno dialoške izmenjave javnih mnenj,
kot je na primer značilno za delo Johna Thompsona16 in Leona Mayhewa.17
V omenjenih koncepcijah so nove oblike publicitete, ki nadomeščajo kri-
tično rezoniranje v javnosti, korak k odprtju javne sfere, saj posameznik,
rešen totalizirajoče realnosti množičnih medijev, lahko sam ustvarja vsem
vidne vsebine. Posebej še s pojavom novih komunikacijskih in informacij-
skih tehnologij je dostopnost do mediatiziranih sfer pridobila nove pome-
ne, ki zaznamujejo poleg recepcije vsebin tudi aktivno sodelovanje v jav-
nem komuniciranju. Ob tem se zastavlja vprašanje, do kolikšne mere je ta-
kšno udejstvovanje egalitarno, svobodno in politično učinkovito.
V povsem drugačno luč razvoj neprestano komunicirajočega in s tem
sporočila producirajočega posameznika postavljajo kritične teorije o »in-
formacijski družbi«18 in »hiperkapitalizmu«.19 Ko ljudje komunicirajo,
proizvajajo skupno sliko sveta, gradijo socialne reprezentacije družbe, me-
diji pa se vključujejo v proces kroženja predstav o svetu, ki se na trgu pro-
dajajo in kupujejo glede na njihovo znakovno vrednost (zlitje uporabne in
menjalne vrednosti). S tem mediji postajajo prodajalci tistega družbenega,
ki so ga ljudje proizvedli v medsebojnem komuniciranju. Že Dallas Smythe
je »prostočasne« aktivnosti interpretacije medijskih vsebin povezal z de-
lom, širjenje komodifikacije komuniciranja pa v dobi elektronskih množič-
nih medijev kaže še na dodatno delo občinstev in potrošnikov – ti postaja-
jo vse bolj tudi producenti simbolnih vsebin in pomenov.20 V družbi znanja
je mišljenje in procesiranje informacij postalo delo, s katerim se simbolne
vsebine osmišljajo in z novimi pomeni preko izmenjave omogočajo nadalj-
njo (re)produkcijo. Nematerialno delo, ki zajema tudi »prosti čas« potro-
15 Habermas, n. d., 31.
16 Thompson, n. d., 255.
17 Mayhew, n. d.
18 Scott Lash, Critique of Information, London 2002.
19 Phil Graham, Hypercapitalism, New York 2006.
20 Dallas Smythe, On the Audience Commodity and its Work, v: Oliver Boyd-Barrett in Chris
Newbold (ur.), Approaches to Media: A Reader, London 1995.
