Page 70 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 70
Medijska politika v postsocializmu
Sama ideja meščanske javnosti v sebi že nosi seme razkroja. Ideja se je
morda v intenzivno kratkem zgodovinskem trenutku kot približek celo ure-
sničila, vendar pa njenega daljšega obstoja razvoj produkcijskega načina in z
njim povezana delitev dela (lastnine) nista dovoljevala.12 Kolikor je bila loči-
tev javne sfere od političnega sistema emancipatorna za samo meščansko pu-
bliko, toliko bi bilo slednjo naivno koncipirati, kot da je brez razredno parti-
kularnih interesov. Če se politična in ekonomska moč ni manifestirala v od-
nosu med razpravljavci v meščanski javni sferi, se je ta kazala v izključujočem
odnosu do deprivilegiranih slojev. Nato si je meščanstvo podredilo tudi dr-
žavo. Država s tem ni postala transformator družbene moči, temveč pred-
vsem oblika konsolidacije »državotvornih« sil, ki jih vključujejo družbeni
odnosi moči.13 Odnos med meščanstvom in oblastjo se sicer lahko kaže kot
nasprotujoč, v času meščanskih revolucij je bila monarhična oblast celo v ne-
posrednem konfliktu z meščanstvom, vendar pa s padcem fevdalnega reda in
prevzemom vodilne družbene vloge meščanstvo postane vladajoči razred in
»državotvorna« sila. Meščanstvo nadzoruje državni aparat nato v tolikšni
meri in v takšni smeri, da država kar najbolje zagotavlja legalne pogoje za tek-
movanje posameznih enot kapitala. Konkretno pa to za vladajoči razred po-
meni, da država glede na posamezni tekmovalni odnos v omenjenem razre-
du sicer vzdržuje svojo neodvisnost, prav tako do posameznih agentov kapi-
tala, takšna neopredeljenost do posameznega odnosa pa je paradoksalno po-
goj za vključitev države v splošne pogoje kroženja kapitala, pojasnjuje Mike
Wayne.14 Neopredeljenost države do tekmovanja interesov je mogoča samo
v okviru homogenega družbenega razreda, ko tekmovanje prestopi razredne
meje, se regulativna moč države uporablja za zagotavljanje reprodukcije eko-
nomskega sistema. Javna sfera se še najbolj približa avtonomnosti v intrara-
zrednem boju posameznih vladajočih političnih (ali ekonomskih) skupin.
Konec refevdalizacije javne sfere?
Teza o refevdalizaciji javnosti je v zgodnejši teoriji poudarjala vdor za-
sebnih organiziranih interesov v javnost in manipulativne namere nosilcev
partikularnih interesov, ki v navezi z mediji občinstvu strežejo z vsebinami
na način tržnega plasiranja produktov. S tem je (refevdalizirana) meščan-
12 V delu Strukturne spremembe javnosti že sam Habermas priznava, da je javna sfera ideal, ki
nikoli v zgodovini ni zaživel, vendar pa naj bi se bila narava javne sfere v obliki meščanske javnos-
ti vsaj institucionalizirala kot ideja.
13 Michael Hardt, The Withering of Civil Society, v: Mike Hill in Warren Montag (ur.), Masses,
Classes, and the Public Sphere, London 2000, 165.
14 Mike Wayne, Marxism and Media Studies: Key Concepts and Contemporary Trends, London
2003, 99.
Sama ideja meščanske javnosti v sebi že nosi seme razkroja. Ideja se je
morda v intenzivno kratkem zgodovinskem trenutku kot približek celo ure-
sničila, vendar pa njenega daljšega obstoja razvoj produkcijskega načina in z
njim povezana delitev dela (lastnine) nista dovoljevala.12 Kolikor je bila loči-
tev javne sfere od političnega sistema emancipatorna za samo meščansko pu-
bliko, toliko bi bilo slednjo naivno koncipirati, kot da je brez razredno parti-
kularnih interesov. Če se politična in ekonomska moč ni manifestirala v od-
nosu med razpravljavci v meščanski javni sferi, se je ta kazala v izključujočem
odnosu do deprivilegiranih slojev. Nato si je meščanstvo podredilo tudi dr-
žavo. Država s tem ni postala transformator družbene moči, temveč pred-
vsem oblika konsolidacije »državotvornih« sil, ki jih vključujejo družbeni
odnosi moči.13 Odnos med meščanstvom in oblastjo se sicer lahko kaže kot
nasprotujoč, v času meščanskih revolucij je bila monarhična oblast celo v ne-
posrednem konfliktu z meščanstvom, vendar pa s padcem fevdalnega reda in
prevzemom vodilne družbene vloge meščanstvo postane vladajoči razred in
»državotvorna« sila. Meščanstvo nadzoruje državni aparat nato v tolikšni
meri in v takšni smeri, da država kar najbolje zagotavlja legalne pogoje za tek-
movanje posameznih enot kapitala. Konkretno pa to za vladajoči razred po-
meni, da država glede na posamezni tekmovalni odnos v omenjenem razre-
du sicer vzdržuje svojo neodvisnost, prav tako do posameznih agentov kapi-
tala, takšna neopredeljenost do posameznega odnosa pa je paradoksalno po-
goj za vključitev države v splošne pogoje kroženja kapitala, pojasnjuje Mike
Wayne.14 Neopredeljenost države do tekmovanja interesov je mogoča samo
v okviru homogenega družbenega razreda, ko tekmovanje prestopi razredne
meje, se regulativna moč države uporablja za zagotavljanje reprodukcije eko-
nomskega sistema. Javna sfera se še najbolj približa avtonomnosti v intrara-
zrednem boju posameznih vladajočih političnih (ali ekonomskih) skupin.
Konec refevdalizacije javne sfere?
Teza o refevdalizaciji javnosti je v zgodnejši teoriji poudarjala vdor za-
sebnih organiziranih interesov v javnost in manipulativne namere nosilcev
partikularnih interesov, ki v navezi z mediji občinstvu strežejo z vsebinami
na način tržnega plasiranja produktov. S tem je (refevdalizirana) meščan-
12 V delu Strukturne spremembe javnosti že sam Habermas priznava, da je javna sfera ideal, ki
nikoli v zgodovini ni zaživel, vendar pa naj bi se bila narava javne sfere v obliki meščanske javnos-
ti vsaj institucionalizirala kot ideja.
13 Michael Hardt, The Withering of Civil Society, v: Mike Hill in Warren Montag (ur.), Masses,
Classes, and the Public Sphere, London 2000, 165.
14 Mike Wayne, Marxism and Media Studies: Key Concepts and Contemporary Trends, London
2003, 99.
