Page 69 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 69
Javna sfera v času nematerialnega dela
merij med zasebno sfero in javnostjo je povzročil razvoj kapitalističnega na-
čina proizvodnje, ki ni obstal na ravni želene popolne konkurence, kjer naj
bi se povpraševanje in ponudba izravnala ter kapital ne bi uveljavil svoje te-
žnje k monopolom kot tudi ne težnje k izkoriščanju na trgu kupljenega dela.
Habermas je ugotovil, da je svobodna konkurenca, v kateri se blago menja za
svojo vrednost, uresničljiva le, »če vsak ponudnik sam proizvaja svoje blago
in je, nasprotno, vsak delavec sam lastnik produkcijskih sredstev«, kar je mo-
goče samo v modelu družbe producentov drobnega blaga.9 Član meščanske
javnosti je bil namreč obenem tako bourgeois kot tudi homme, vloga slednjega
je načelno upravičevala sporazumevanje o pogojih blagovnega prometa, ki ga
je kot lastnik blaga in proizvodnih sredstev opravljal kot bourgeois.
Ob zori industrijskega kapitalizma je takšna ideja o dvojni vlogi člana
javnosti temeljila na prepričanju, da ima vsak posameznik možnost, da po-
stane lastnik produkcijskih sredstev, s tem pa tudi član javnosti. Vendar je
razvoj družbe stekel drugače. Z razvojem produkcijskih sil, predvsem fi-
ksnega kapitala, in akumulacijo finančnega kapitala, je način produkcije
zahteval vedno več na trgu ponujenega dela, torej menjavo živega dela na te-
melju njegove opredmetenosti v menjalni vrednosti, kar je nujno vključe-
valo odtujitev dela in posledično brezlastništvo delavcev: »Kompetitivna
ureditev se ni več dovolj prepričljivo držala svoje obljube, da bo z domnev-
no enakimi možnostmi za pridobitev zasebne lastnine ohranjala prost do-
stop do politične javnosti.«10 Meščanski razred je z zaprtjem dostopa do jav-
ne sfere izrazil svoje težnje po ohranitvi vodilne vloge v gospodarskem, poli-
tičnem in kulturnem življenju, torej v vseh sferah družbe. Takšen zgodovin-
ski razvoj je že Marx povzel v trditvi, da je vsak novi razred »namreč prisi-
ljen, že zato, da izpelje svoj namen, prikazati svoj interes kot skupnostni in-
teres vseh članov družbe, tj., idealno izraženo: svojim mislim mora dati obli-
ko občosti, jih prikazati kot edino umne, obče veljavne.«11
Meščanstvo je s svojim ravnanjem in mišljenjem v takratnem obdobju
bilo novi razred, ki se je postavil nasproti aristokraciji ugašajoče fevdalne
dobe, nov način produkcije pa je napovedoval zgodovinsko obdobje, v kate-
rem bo kapital preoblikoval tudi vse dotedanje družbene odnose produkci-
je. Kolikor je bilo javno rezoniranje še svobodno, je bilo zamejeno z ideologi-
jo prostega trga, ki je že pred zrelim obdobjem »organiziranega« kapitaliz-
ma odražala težnjo meščanstva po podreditvi politične moči države svojim
interesom kot interesom novega najmočnejšega družbenega razreda.
9 N. d., 103.
10 N. d. 149.
11 Friedrich Engels in Karl Marx, Nemška ideologija, v: METI II, Ljubljana 1971, 59.
merij med zasebno sfero in javnostjo je povzročil razvoj kapitalističnega na-
čina proizvodnje, ki ni obstal na ravni želene popolne konkurence, kjer naj
bi se povpraševanje in ponudba izravnala ter kapital ne bi uveljavil svoje te-
žnje k monopolom kot tudi ne težnje k izkoriščanju na trgu kupljenega dela.
Habermas je ugotovil, da je svobodna konkurenca, v kateri se blago menja za
svojo vrednost, uresničljiva le, »če vsak ponudnik sam proizvaja svoje blago
in je, nasprotno, vsak delavec sam lastnik produkcijskih sredstev«, kar je mo-
goče samo v modelu družbe producentov drobnega blaga.9 Član meščanske
javnosti je bil namreč obenem tako bourgeois kot tudi homme, vloga slednjega
je načelno upravičevala sporazumevanje o pogojih blagovnega prometa, ki ga
je kot lastnik blaga in proizvodnih sredstev opravljal kot bourgeois.
Ob zori industrijskega kapitalizma je takšna ideja o dvojni vlogi člana
javnosti temeljila na prepričanju, da ima vsak posameznik možnost, da po-
stane lastnik produkcijskih sredstev, s tem pa tudi član javnosti. Vendar je
razvoj družbe stekel drugače. Z razvojem produkcijskih sil, predvsem fi-
ksnega kapitala, in akumulacijo finančnega kapitala, je način produkcije
zahteval vedno več na trgu ponujenega dela, torej menjavo živega dela na te-
melju njegove opredmetenosti v menjalni vrednosti, kar je nujno vključe-
valo odtujitev dela in posledično brezlastništvo delavcev: »Kompetitivna
ureditev se ni več dovolj prepričljivo držala svoje obljube, da bo z domnev-
no enakimi možnostmi za pridobitev zasebne lastnine ohranjala prost do-
stop do politične javnosti.«10 Meščanski razred je z zaprtjem dostopa do jav-
ne sfere izrazil svoje težnje po ohranitvi vodilne vloge v gospodarskem, poli-
tičnem in kulturnem življenju, torej v vseh sferah družbe. Takšen zgodovin-
ski razvoj je že Marx povzel v trditvi, da je vsak novi razred »namreč prisi-
ljen, že zato, da izpelje svoj namen, prikazati svoj interes kot skupnostni in-
teres vseh članov družbe, tj., idealno izraženo: svojim mislim mora dati obli-
ko občosti, jih prikazati kot edino umne, obče veljavne.«11
Meščanstvo je s svojim ravnanjem in mišljenjem v takratnem obdobju
bilo novi razred, ki se je postavil nasproti aristokraciji ugašajoče fevdalne
dobe, nov način produkcije pa je napovedoval zgodovinsko obdobje, v kate-
rem bo kapital preoblikoval tudi vse dotedanje družbene odnose produkci-
je. Kolikor je bilo javno rezoniranje še svobodno, je bilo zamejeno z ideologi-
jo prostega trga, ki je že pred zrelim obdobjem »organiziranega« kapitaliz-
ma odražala težnjo meščanstva po podreditvi politične moči države svojim
interesom kot interesom novega najmočnejšega družbenega razreda.
9 N. d., 103.
10 N. d. 149.
11 Friedrich Engels in Karl Marx, Nemška ideologija, v: METI II, Ljubljana 1971, 59.
