Page 68 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 68
Medijska politika v postsocializmu
producira nasprotne ideologije, kar se v javni sferi kaže v plejadi vedno novih
in novih reprezentacij javnosti. Naštete spremembe sprožajo vprašanje, ali
so težnje dominantnih razredov po podreditvi javne sfere presežene. Je javna
sfera zaščitena pred vdori ekonomije in politike ter vsebine v njej niso produ-
cirane z namenom reprodukcije družbenih odnosov, ki ustrezajo lastnikom
produkcijskih sredstev? Nenazadnje, kdo so dandanes lastniki? Namreč, v
času industrijskega kapitalizma je ravno razred lastnikov produkcijskih sred-
stev povzročil refevdalizacijo javne sfere, oziroma, javno sfero je koloniziral
ekonomski sistem v rokah meščanstva, ki si je podredilo tudi državo, vse z
namenom »reprodukcije produkcijskih razmerij«, kot bi rekel Althusser.4
Teza je, da z novimi oblikami organizacije produkcije (medijskih vse-
bin) javno sfero refevdalizirajo tudi člani izkoriščanih razredov – in ne
samo meščanstvo (lastniki produkcijskih sredstev), ki si je javno sfero po-
dredilo v času industrijskega kapitalizma, kot je pokazal Habermas v svo-
jem znamenitem delu Strukturne spremembe javnosti.5 Meščanstvo je z na-
menom kontrole delavskih množic svoje interese v javni sferi prikazovalo
kot obče, publicirane vsebine pa so bile materialna oblika ideologije, name-
njene pozabljenju izkoriščanja. Zdaj naloge dominantnega razreda pri pro-
dukciji medijskih vsebin kot ideoloških oblik prevzame delavstvo samo. Še
več, v »informacionalizmu«, kot Castells označuje način razvoja družbe v
sodobnosti,6 in v času nematerialnega7 dela, so delavci postali lastniki de-
lovnih sredstev (informacijske in komunikacijske tehnologije), s čimer so
vključeni v ekonomski sistem na dva načina: njihov svet življenja (tudi naj-
bolj intimen) je postala sfera produkcije neposredne ekonomske vrednosti,
poleg tega v komuniciranju (re)producirajo simbolne vsebine, ki legitimi-
rajo trenutno politično in ekonomsko ureditev.
Razredni interes v meščanski javnosti
Z refevdalizacijo je Habermas označil tiste poteze javnosti, ki jih povzro-
ča stapljanje zasebne in javne sfere, kar vključuje predstavljanje zasebnih in-
teresov kot občih in s tem tudi politično opredeljevanje.8 Takšen razvoj raz-
4 Louis Althusser, Izbrani spisi, Ljubljana 2000, 76.
5 Jürgen Habermas, Strukturne spremembe javnosti, Ljubljana 1989.
6 Manuel Castells, The Rise of the Network Society, Oxford 2006.
7 Nematerialno delo producira informacijske in kulturne vsebine v določeni dobrini. Označu-
je spretnosti in znanja, potrebna za procesiranje informacij, ter tudi aktivnosti, ki niso takoj pre-
poznana kot delo, njihov cilj pa je postavljanje estetskih norm, produkcija življenjskih stilov, vre-
dnot in nenazadnje produkcija javnega mnenja. Maurizio Lazzarato, Immaterial Labour, 2007.
http://www.generation-online.org/c/fcimmateriallabour3.htm.
8 Habermas, n. d.
producira nasprotne ideologije, kar se v javni sferi kaže v plejadi vedno novih
in novih reprezentacij javnosti. Naštete spremembe sprožajo vprašanje, ali
so težnje dominantnih razredov po podreditvi javne sfere presežene. Je javna
sfera zaščitena pred vdori ekonomije in politike ter vsebine v njej niso produ-
cirane z namenom reprodukcije družbenih odnosov, ki ustrezajo lastnikom
produkcijskih sredstev? Nenazadnje, kdo so dandanes lastniki? Namreč, v
času industrijskega kapitalizma je ravno razred lastnikov produkcijskih sred-
stev povzročil refevdalizacijo javne sfere, oziroma, javno sfero je koloniziral
ekonomski sistem v rokah meščanstva, ki si je podredilo tudi državo, vse z
namenom »reprodukcije produkcijskih razmerij«, kot bi rekel Althusser.4
Teza je, da z novimi oblikami organizacije produkcije (medijskih vse-
bin) javno sfero refevdalizirajo tudi člani izkoriščanih razredov – in ne
samo meščanstvo (lastniki produkcijskih sredstev), ki si je javno sfero po-
dredilo v času industrijskega kapitalizma, kot je pokazal Habermas v svo-
jem znamenitem delu Strukturne spremembe javnosti.5 Meščanstvo je z na-
menom kontrole delavskih množic svoje interese v javni sferi prikazovalo
kot obče, publicirane vsebine pa so bile materialna oblika ideologije, name-
njene pozabljenju izkoriščanja. Zdaj naloge dominantnega razreda pri pro-
dukciji medijskih vsebin kot ideoloških oblik prevzame delavstvo samo. Še
več, v »informacionalizmu«, kot Castells označuje način razvoja družbe v
sodobnosti,6 in v času nematerialnega7 dela, so delavci postali lastniki de-
lovnih sredstev (informacijske in komunikacijske tehnologije), s čimer so
vključeni v ekonomski sistem na dva načina: njihov svet življenja (tudi naj-
bolj intimen) je postala sfera produkcije neposredne ekonomske vrednosti,
poleg tega v komuniciranju (re)producirajo simbolne vsebine, ki legitimi-
rajo trenutno politično in ekonomsko ureditev.
Razredni interes v meščanski javnosti
Z refevdalizacijo je Habermas označil tiste poteze javnosti, ki jih povzro-
ča stapljanje zasebne in javne sfere, kar vključuje predstavljanje zasebnih in-
teresov kot občih in s tem tudi politično opredeljevanje.8 Takšen razvoj raz-
4 Louis Althusser, Izbrani spisi, Ljubljana 2000, 76.
5 Jürgen Habermas, Strukturne spremembe javnosti, Ljubljana 1989.
6 Manuel Castells, The Rise of the Network Society, Oxford 2006.
7 Nematerialno delo producira informacijske in kulturne vsebine v določeni dobrini. Označu-
je spretnosti in znanja, potrebna za procesiranje informacij, ter tudi aktivnosti, ki niso takoj pre-
poznana kot delo, njihov cilj pa je postavljanje estetskih norm, produkcija življenjskih stilov, vre-
dnot in nenazadnje produkcija javnega mnenja. Maurizio Lazzarato, Immaterial Labour, 2007.
http://www.generation-online.org/c/fcimmateriallabour3.htm.
8 Habermas, n. d.
