Page 50 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 50
Medijska politika v postsocializmu
Faza številka 3: prepričevanje, da naj mediji uvidijo svojo zmotnost upi-
ranja oblasti. Po Ruplu so slovenski mediji drugačni do te mere, da potre-
bujejo sprostitev. Njihova posebnost je v tem, da se upirajo oblasti:
»Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne po-
znam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi
– svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je po-
trebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se
mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.«15
Faza številka 4: prepoznanje ogroženosti in vojnega stanja, ki nasprotu-
je programu sprostitve Slovenije:
»V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slo-
venskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nad-
vse prepričljivo rekli ‚ne‘ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta
v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.«16
Verjetno je odveč poudariti, da nas tu ne zanima vloga države in politi-
ke, kolikor se ta odraža v praksah politične instrumentalizacije in kliente-
lizma v medijih, vplivih na medije skozi oglaševanje in podobno. Medijska
situacija, ki bi bila neskrito pristranska in politično instrumentalizirana,
ne bi v ničemer upravičevala zgornjega premisleka, predvsem pa ne bi poja-
snila zgoraj opisane popačitve in dojemanja medijske realnosti kot ogrožu-
joče in kot takšne, ki se ji napove vojno. Pač pa je dobra razlagalna podlaga
za razumevanje poteka dogodkov. V shizmi med tem, kakšni so mediji in
kakšni bi morali biti, imajo pomenljivo težo sicer redke skice »najstva«, ko
bi bili z mediji protagonisti predrugačenja zadovoljni. Enega redkih jasnih
in premočrtnih opisov je ponudil Ruplov kolega iz zmagovitega17 Zbora za
republiko, teolog dr. Ivan Štuhec. V svoji kolumni je naravnost povedal,
kakšen je videti »krasni novi medijski svet«, dobili smo tako rekoč fan-
tazmatsko podobo izpolnjene medijske želje: »Mediji bodo na prvih stra-
neh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem.
Geslo ‚slaba novica je najboljša novica‘ bodo zamenjali z geslom ‚dobra no-
vica je najbolj spodbudna novica‘. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O ži-
vljenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitiv-
15 Saša Vidmajer, Sem liberalec. Sem vedno to, kar sem, v: Sobotna priloga Dela, 9. 7. 2005.
16 Dimitrij Rupel, n. m.
17 Zmagoviti zato, ker je intelektualni krog okoli Zbora za republiko in Nove revije poenotil de-
snico in del levice ter nudil dragoceno civilnodružbeno oporo Janezu Janši za zmago na volitvah
2004, nenazadnje tudi s konceptom »sproščene Slovenije«.
Faza številka 3: prepričevanje, da naj mediji uvidijo svojo zmotnost upi-
ranja oblasti. Po Ruplu so slovenski mediji drugačni do te mere, da potre-
bujejo sprostitev. Njihova posebnost je v tem, da se upirajo oblasti:
»Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne po-
znam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi
– svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je po-
trebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se
mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.«15
Faza številka 4: prepoznanje ogroženosti in vojnega stanja, ki nasprotu-
je programu sprostitve Slovenije:
»V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slo-
venskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nad-
vse prepričljivo rekli ‚ne‘ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta
v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.«16
Verjetno je odveč poudariti, da nas tu ne zanima vloga države in politi-
ke, kolikor se ta odraža v praksah politične instrumentalizacije in kliente-
lizma v medijih, vplivih na medije skozi oglaševanje in podobno. Medijska
situacija, ki bi bila neskrito pristranska in politično instrumentalizirana,
ne bi v ničemer upravičevala zgornjega premisleka, predvsem pa ne bi poja-
snila zgoraj opisane popačitve in dojemanja medijske realnosti kot ogrožu-
joče in kot takšne, ki se ji napove vojno. Pač pa je dobra razlagalna podlaga
za razumevanje poteka dogodkov. V shizmi med tem, kakšni so mediji in
kakšni bi morali biti, imajo pomenljivo težo sicer redke skice »najstva«, ko
bi bili z mediji protagonisti predrugačenja zadovoljni. Enega redkih jasnih
in premočrtnih opisov je ponudil Ruplov kolega iz zmagovitega17 Zbora za
republiko, teolog dr. Ivan Štuhec. V svoji kolumni je naravnost povedal,
kakšen je videti »krasni novi medijski svet«, dobili smo tako rekoč fan-
tazmatsko podobo izpolnjene medijske želje: »Mediji bodo na prvih stra-
neh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem.
Geslo ‚slaba novica je najboljša novica‘ bodo zamenjali z geslom ‚dobra no-
vica je najbolj spodbudna novica‘. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O ži-
vljenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitiv-
15 Saša Vidmajer, Sem liberalec. Sem vedno to, kar sem, v: Sobotna priloga Dela, 9. 7. 2005.
16 Dimitrij Rupel, n. m.
17 Zmagoviti zato, ker je intelektualni krog okoli Zbora za republiko in Nove revije poenotil de-
snico in del levice ter nudil dragoceno civilnodružbeno oporo Janezu Janši za zmago na volitvah
2004, nenazadnje tudi s konceptom »sproščene Slovenije«.
