Page 54 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 54
Medijska politika v postsocializmu
v resnici morali v njej uvideti legitimen uredniški poseg. Toda takšno bra-
nje ne absolvira osnovne geste, ki nam očita, da vidimo cenzuro tam, kjer
je ni. Torej smo »interpelirani« v subjekte popačitve mi in v tem je poseb-
nost pripisa navideznosti nam. V klasični shemi, s katero smo začeli, je na-
mreč subjekt popačitve tudi nosilec fantazmatske realnosti, v tem primeru
pa subjekt popačitve drugim (v tem primeru tistim, ki razbirajo cenzuro in
politične pritiske) očita, da zaznavajo popačeno.
Darijan Košir prav tako jasno oceni, da je cenzura tako rekoč izmišljen
pojav, ki ga v resnici ni. Evfemistična ocena o »prepoznavnejši uredniški
politiki« očitno namiguje na rigoroznost, ta pa verjetno na večje in od-
ločnejše uredniške odločitve – kakšne naj bi te bile, da bi ušle kvalifikaci-
ji cenzure, ne vemo. Po Tomažu Rancu znova ne le, da cenzure ni, temveč
je to treba tako rekoč tudi ponavljati. Podobno kot Jančič tudi on verja-
me, da gre za vsiljen politični diskurz, nepotrebno preimenovanje, ki zame-
njuje legitimno uredniško delo. Izjave Darje Verbič, Rajka Geriča in Mira-
na Lesjaka so manj odločne, vsem pa je skupno, kot tistim poprej, zanika-
nje cenzure v svojih novinarskih vrstah. In kakšna je povezava med zani-
kanjem cenzure in njenim pojavljanjem, ki ga razlagajo kot ustvarjanje vi-
deza? Videli smo, da uredniki ne le, da zanikajo, da obstaja cenzura, tem-
več nas s tem eo ipso prepričujejo, da se nam to zgolj dozdeva. Poskusimo
pokazati, da je tak korak razlage legitimen in da so v tem smislu tudi in-
strumentalizirali protiugovore: prepričujejo nas, da gre za našo neizobraže-
nost, legitimne uredniške odločitve in posege, ki se tako neupravičeno ime-
nujejo, in podobno. V tovrstnih diskurzivnih postopkih lahko izluščimo
tri obrambne strategije (»logike«) obravnave cenzure in pritiskov na me-
dije. Vsem trem (neposrednemu zanikanju, prepričevanju in navideznosti)
je skupna negacija:
I. Logika zanikanja oziroma mimikrije: cenzure ni, pritiskov ni, nesvobode ni.
II. Logika prepričevanja: (prepričani bodite, da) cenzure ni, pritiskov ni, nesvobode ni.
III. Logika fenomenologije (navideznosti) in prepričevanja v drugačno realnost: (zgolj
zdi se vam, toda) cenzure ni, pritiskov ni, nesvobode ni.
Razliko med vsemi tremi strategijami bi lahko utemeljili na navzoč-
nosti in razlikovanju med »vednostjo« in »prepričanjem«, angleškim
»knowledge« in »belief«. V prvi logiki nastopa zgolj namensko popače-
na vednost, pretvarjanje: vemo, da obstaja cenzura, pa vendar hlinimo na-
sprotno. Včasih, kot opozarjam drugje,21 nekateri komentatorji preprosto
21 Boris Vezjak, Pogoji možnosti cenzure: O nekaterih značilnostih in argumentih prevzema
slovenskih medijev, v: Dialogi 7–8 (2007).
v resnici morali v njej uvideti legitimen uredniški poseg. Toda takšno bra-
nje ne absolvira osnovne geste, ki nam očita, da vidimo cenzuro tam, kjer
je ni. Torej smo »interpelirani« v subjekte popačitve mi in v tem je poseb-
nost pripisa navideznosti nam. V klasični shemi, s katero smo začeli, je na-
mreč subjekt popačitve tudi nosilec fantazmatske realnosti, v tem primeru
pa subjekt popačitve drugim (v tem primeru tistim, ki razbirajo cenzuro in
politične pritiske) očita, da zaznavajo popačeno.
Darijan Košir prav tako jasno oceni, da je cenzura tako rekoč izmišljen
pojav, ki ga v resnici ni. Evfemistična ocena o »prepoznavnejši uredniški
politiki« očitno namiguje na rigoroznost, ta pa verjetno na večje in od-
ločnejše uredniške odločitve – kakšne naj bi te bile, da bi ušle kvalifikaci-
ji cenzure, ne vemo. Po Tomažu Rancu znova ne le, da cenzure ni, temveč
je to treba tako rekoč tudi ponavljati. Podobno kot Jančič tudi on verja-
me, da gre za vsiljen politični diskurz, nepotrebno preimenovanje, ki zame-
njuje legitimno uredniško delo. Izjave Darje Verbič, Rajka Geriča in Mira-
na Lesjaka so manj odločne, vsem pa je skupno, kot tistim poprej, zanika-
nje cenzure v svojih novinarskih vrstah. In kakšna je povezava med zani-
kanjem cenzure in njenim pojavljanjem, ki ga razlagajo kot ustvarjanje vi-
deza? Videli smo, da uredniki ne le, da zanikajo, da obstaja cenzura, tem-
več nas s tem eo ipso prepričujejo, da se nam to zgolj dozdeva. Poskusimo
pokazati, da je tak korak razlage legitimen in da so v tem smislu tudi in-
strumentalizirali protiugovore: prepričujejo nas, da gre za našo neizobraže-
nost, legitimne uredniške odločitve in posege, ki se tako neupravičeno ime-
nujejo, in podobno. V tovrstnih diskurzivnih postopkih lahko izluščimo
tri obrambne strategije (»logike«) obravnave cenzure in pritiskov na me-
dije. Vsem trem (neposrednemu zanikanju, prepričevanju in navideznosti)
je skupna negacija:
I. Logika zanikanja oziroma mimikrije: cenzure ni, pritiskov ni, nesvobode ni.
II. Logika prepričevanja: (prepričani bodite, da) cenzure ni, pritiskov ni, nesvobode ni.
III. Logika fenomenologije (navideznosti) in prepričevanja v drugačno realnost: (zgolj
zdi se vam, toda) cenzure ni, pritiskov ni, nesvobode ni.
Razliko med vsemi tremi strategijami bi lahko utemeljili na navzoč-
nosti in razlikovanju med »vednostjo« in »prepričanjem«, angleškim
»knowledge« in »belief«. V prvi logiki nastopa zgolj namensko popače-
na vednost, pretvarjanje: vemo, da obstaja cenzura, pa vendar hlinimo na-
sprotno. Včasih, kot opozarjam drugje,21 nekateri komentatorji preprosto
21 Boris Vezjak, Pogoji možnosti cenzure: O nekaterih značilnostih in argumentih prevzema
slovenskih medijev, v: Dialogi 7–8 (2007).
