Page 48 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 48
Medijska politika v postsocializmu
kšen način se je »prikazovanje« drugačne realnosti medijev ali razprave o
medijskem videzu, sprevrglo v nekaj, kar je vodilo do političnih prevzemov.
Fenomenologija medijev kot motiv za njihov prevzem
Zaznavna popačenost se je v političnem diskurzu obrnila v legitimira-
nje političnega prevzema medijev s pomočjo logike videza. Stvari »kot se
nam zdijo«, iz perspektive prve osebe, morajo na nek način postati nedoz-
devne in izstopiti le iz te osebe. Mehanizem je tu psihološko racionalen: ti-
sti, ki zaznavajo drugače, nas pač želijo prepričati, včasih tudi s političnimi
premišljeni sredstvi, da je njihova realnost prava, da so mediji popačeni in
da nam projicirajo nepravo sliko. V psihološki terminologiji izraženo se je
v letih 2004, 2005 in 2006, kot smo navedli že zgoraj, velikokrat govorilo
tudi o sproščanju medijev11 tudi ta sama ocena, ki zveni tako surrealistič-
no, je lahko proizvod le zelo specifične, personalizirane percepcije, v kate-
ri medije zaznavamo kot »zategnjene« in nesproščene. Legitimacija njiho-
vega prisvajanja se je, časovno in konceptualno vzeto, dogajala v etapah. V
grobem bi lahko v slovenskem prostoru v letih 2005 in 2006 (ali tudi šir-
še) izpostavili tri faze, ki se jim je kasneje, leta 2007, priključila še četrta:
I. Ustvarjanje videza glede začetnega stanja medijev (mediji so pristranski, totalitarni,
komunistični, obstaja historično levičarstvo novinarjev).
II. Videz glede zdravila (demokratizacija, pluralizacija, sproščanje medijev: medijska
zakonodaja, pristojnosti, novinarsko delo).
III. Videz glede novega stanja, tj. spolitiziranosti medijev (mediji so zdaj, ko so »naši«,
končno pluralizirani, sproščeni, uravnoteženi).
IV. Videz po (politični) izgubi Dela in Maga, ki nas želi prepričati, da smo na točki (1),
torej v začetnem stanju in hkrati, da prevzemov ni bilo.12
smislu, da zaznavamo stanje v medijih na popačen način, medtem ko oni ne) in t. i. medijske re-
alnosti, ki jo imajo protagonisti največkrat za sredstvo popačitve – to pomeni, da konstruirajo in
verjamejo v medijsko realnost, ki domnevno popači naš pogled, čeprav je dejansko popačena nji-
hova predstava o tem. Vsem trem izpeljavam je skupno to, da protagonisti verjamejo, da je nekaj
narobe z našo realnostjo, ne njihovo, da smo zavedeni mi, ne oni.
11 Več o tem in pojmu sproščenosti kot političnem sloganu v: Boris Vezjak, Sproščena ideologija
Slovencev. O političnih implikacijah filozofema »sproščenost«, Ljubljana 2007.
12 V mislih imamo seveda stanje, ko je po kupčiji med Janezom Janšo in predsednikom uprave
Pivovarne Laško, Boškom Šrotom, po načelu Mercator za Delo (quid pro quo) prišlo do preobra-
ta v sodelovanju in je lastnik Dela (Pivovarna Laško) odrekel »gostoljubnost« ter se obrnil pro-
ti predsedniku vlade, s čimer se je vsebinsko proti vladi in Janši obrnilo tudi Delo, prav tako pa je
bil vsebinsko in kadrovsko spremenjen tednik Mag.
kšen način se je »prikazovanje« drugačne realnosti medijev ali razprave o
medijskem videzu, sprevrglo v nekaj, kar je vodilo do političnih prevzemov.
Fenomenologija medijev kot motiv za njihov prevzem
Zaznavna popačenost se je v političnem diskurzu obrnila v legitimira-
nje političnega prevzema medijev s pomočjo logike videza. Stvari »kot se
nam zdijo«, iz perspektive prve osebe, morajo na nek način postati nedoz-
devne in izstopiti le iz te osebe. Mehanizem je tu psihološko racionalen: ti-
sti, ki zaznavajo drugače, nas pač želijo prepričati, včasih tudi s političnimi
premišljeni sredstvi, da je njihova realnost prava, da so mediji popačeni in
da nam projicirajo nepravo sliko. V psihološki terminologiji izraženo se je
v letih 2004, 2005 in 2006, kot smo navedli že zgoraj, velikokrat govorilo
tudi o sproščanju medijev11 tudi ta sama ocena, ki zveni tako surrealistič-
no, je lahko proizvod le zelo specifične, personalizirane percepcije, v kate-
ri medije zaznavamo kot »zategnjene« in nesproščene. Legitimacija njiho-
vega prisvajanja se je, časovno in konceptualno vzeto, dogajala v etapah. V
grobem bi lahko v slovenskem prostoru v letih 2005 in 2006 (ali tudi šir-
še) izpostavili tri faze, ki se jim je kasneje, leta 2007, priključila še četrta:
I. Ustvarjanje videza glede začetnega stanja medijev (mediji so pristranski, totalitarni,
komunistični, obstaja historično levičarstvo novinarjev).
II. Videz glede zdravila (demokratizacija, pluralizacija, sproščanje medijev: medijska
zakonodaja, pristojnosti, novinarsko delo).
III. Videz glede novega stanja, tj. spolitiziranosti medijev (mediji so zdaj, ko so »naši«,
končno pluralizirani, sproščeni, uravnoteženi).
IV. Videz po (politični) izgubi Dela in Maga, ki nas želi prepričati, da smo na točki (1),
torej v začetnem stanju in hkrati, da prevzemov ni bilo.12
smislu, da zaznavamo stanje v medijih na popačen način, medtem ko oni ne) in t. i. medijske re-
alnosti, ki jo imajo protagonisti največkrat za sredstvo popačitve – to pomeni, da konstruirajo in
verjamejo v medijsko realnost, ki domnevno popači naš pogled, čeprav je dejansko popačena nji-
hova predstava o tem. Vsem trem izpeljavam je skupno to, da protagonisti verjamejo, da je nekaj
narobe z našo realnostjo, ne njihovo, da smo zavedeni mi, ne oni.
11 Več o tem in pojmu sproščenosti kot političnem sloganu v: Boris Vezjak, Sproščena ideologija
Slovencev. O političnih implikacijah filozofema »sproščenost«, Ljubljana 2007.
12 V mislih imamo seveda stanje, ko je po kupčiji med Janezom Janšo in predsednikom uprave
Pivovarne Laško, Boškom Šrotom, po načelu Mercator za Delo (quid pro quo) prišlo do preobra-
ta v sodelovanju in je lastnik Dela (Pivovarna Laško) odrekel »gostoljubnost« ter se obrnil pro-
ti predsedniku vlade, s čimer se je vsebinsko proti vladi in Janši obrnilo tudi Delo, prav tako pa je
bil vsebinsko in kadrovsko spremenjen tednik Mag.
