Page 55 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 55
Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji
omilijo cenzuro s priznanjem, češ da ni tako hudo; zanikajo torej učin-
ke.22 V drugi nastopa oboje: prepričanje implicira znanje in njega same-
ga, tj. prepričanje; znanje je seveda epistemsko močnejše, zato ste vsakič,
ko nekaj veste, v to tudi prepričani, ne pa tudi obratno. V odnosu do dru-
gih lahko počnete oboje: lahko veste, da cenzura je in prepričujete druge,
da je ni, lahko veste, da cenzure ni in prepričujete druge, da je ni.23 V tre-
tji strategiji moramo ob jeziku (zanikanje) in epistemologiji (prepričanje)
vpotegniti tudi realnost. V njej nastopa le prepričanje ali dozdevek, katere-
ga domnevna žrtev smo. Stik z realnostjo (konkretnih uprimeritev cenzu-
re) je namreč za usodo takega prepričanja najbolj usoden: četudi bi celo za-
res mislili, da cenzure ni (v manj verjetni različici), moramo stvari prirediti
na način, da se zdi, da je ni. Povedano drugače, samo zanikanje mora nuj-
no vpeljati neko novo razlago glede realnosti, predvsem kakopak takrat, ko
ta naše zanikanje po sebi zanika. To pa se zgodi največkrat takrat, ko je so-
očena s konkretnimi demantiji svojega zanikanja.
Fenomenologija, vednost in realnost v cenzuri
Največjo težavo z zanikanjem obstoja cenzure so zagotovo imeli v časo-
pisu Večer. Navzlic zaklinjanju, da cenzure pri njih ni, se je ta namreč veno-
mer »prikazovala«, epifanija v realnem prostoru in času je zadobila svojo
tesnobno upodobitev v obliki bunkerja, tj. dveh arhivov zavračanih in cen-
zuriranih člankov, ki so ju ustanovili novinarji mariborske in ljubljanske
redakcije časopisa, s čimer so se želeli upreti vsem cenzorskim posegom. To
seveda ne pomeni, da se je cenzura dogajala le v tej hiši, pač pa, da so se le v
njej novinarji proti njej organizirali.24 Po nekaterih podatkih se je v bun-
kerju nabralo okoli 100 cenzuriranih besedil, nekatera med njimi pa
so novinarji protestno nalepili kar na omare in zidove v svojih delov-
nih prostorih. Materiale cenzuriranih člankov so zbirali na spletnih
22 V mislih imam »opravičilo« Mateja Makaroviča po političnem prevzemu Dela: »Res pa je,
da ni tako hudo, če je nekaj v nekem mediju zagotovo objavljeno.« Kar ne more biti objavljeno v
Delu in je potem v Dnevniku, torej prispeva k oceni, da situacija »ni huda«. O tej in drugih ar-
gumentativnih zmotah v presoji političnih prevzemov medijev pri nekaterih piscih (Matej Ma-
karovič, Jože P. Damijan, Mićo Mrkaić) glej n. m.
23 V drugem primeru bi seveda morali zapisati »Lahko ste prepričani, da cenzure ni in prepriču-
jete druge, da je ni.« V taki možnosti bi se vednost, ki nekako jamči stik z realnostjo, izgubila.
24 Eventualno pomeni tudi, da je bila v Večeru najhujša, vendar bi takšno trditev morali dokaza-
ti z nekimi drugimi sredstvi.
omilijo cenzuro s priznanjem, češ da ni tako hudo; zanikajo torej učin-
ke.22 V drugi nastopa oboje: prepričanje implicira znanje in njega same-
ga, tj. prepričanje; znanje je seveda epistemsko močnejše, zato ste vsakič,
ko nekaj veste, v to tudi prepričani, ne pa tudi obratno. V odnosu do dru-
gih lahko počnete oboje: lahko veste, da cenzura je in prepričujete druge,
da je ni, lahko veste, da cenzure ni in prepričujete druge, da je ni.23 V tre-
tji strategiji moramo ob jeziku (zanikanje) in epistemologiji (prepričanje)
vpotegniti tudi realnost. V njej nastopa le prepričanje ali dozdevek, katere-
ga domnevna žrtev smo. Stik z realnostjo (konkretnih uprimeritev cenzu-
re) je namreč za usodo takega prepričanja najbolj usoden: četudi bi celo za-
res mislili, da cenzure ni (v manj verjetni različici), moramo stvari prirediti
na način, da se zdi, da je ni. Povedano drugače, samo zanikanje mora nuj-
no vpeljati neko novo razlago glede realnosti, predvsem kakopak takrat, ko
ta naše zanikanje po sebi zanika. To pa se zgodi največkrat takrat, ko je so-
očena s konkretnimi demantiji svojega zanikanja.
Fenomenologija, vednost in realnost v cenzuri
Največjo težavo z zanikanjem obstoja cenzure so zagotovo imeli v časo-
pisu Večer. Navzlic zaklinjanju, da cenzure pri njih ni, se je ta namreč veno-
mer »prikazovala«, epifanija v realnem prostoru in času je zadobila svojo
tesnobno upodobitev v obliki bunkerja, tj. dveh arhivov zavračanih in cen-
zuriranih člankov, ki so ju ustanovili novinarji mariborske in ljubljanske
redakcije časopisa, s čimer so se želeli upreti vsem cenzorskim posegom. To
seveda ne pomeni, da se je cenzura dogajala le v tej hiši, pač pa, da so se le v
njej novinarji proti njej organizirali.24 Po nekaterih podatkih se je v bun-
kerju nabralo okoli 100 cenzuriranih besedil, nekatera med njimi pa
so novinarji protestno nalepili kar na omare in zidove v svojih delov-
nih prostorih. Materiale cenzuriranih člankov so zbirali na spletnih
22 V mislih imam »opravičilo« Mateja Makaroviča po političnem prevzemu Dela: »Res pa je,
da ni tako hudo, če je nekaj v nekem mediju zagotovo objavljeno.« Kar ne more biti objavljeno v
Delu in je potem v Dnevniku, torej prispeva k oceni, da situacija »ni huda«. O tej in drugih ar-
gumentativnih zmotah v presoji političnih prevzemov medijev pri nekaterih piscih (Matej Ma-
karovič, Jože P. Damijan, Mićo Mrkaić) glej n. m.
23 V drugem primeru bi seveda morali zapisati »Lahko ste prepričani, da cenzure ni in prepriču-
jete druge, da je ni.« V taki možnosti bi se vednost, ki nekako jamči stik z realnostjo, izgubila.
24 Eventualno pomeni tudi, da je bila v Večeru najhujša, vendar bi takšno trditev morali dokaza-
ti z nekimi drugimi sredstvi.
