Page 47 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 47
Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji
II. Popačenost dejanj: način, kako jih vidijo, determinira njihovo ravnanje in željo, da si
medije prikrojijo po svoji meri, za svoj pogled.
III. Popačenost resničnosti: da bi to uspešno storili, morajo državljanom ustvarjati vi-
deze namesto resničnosti, neresnične situacije prikazovati kot resnične in resnične kot
neresnične.
IV. Popačenost cenzure: čeprav je cenzura že po sebi največkrat prikrita in zanikana, saj
bi razkrila nedovoljen poseg lastnika ali oblastnika, zdaj postane predmet fenomenolo-
gije, navideznosti: prepričevani smo, da se nam zgolj zdi, da je nekaj cenzura in je, pov-
sem po krivici, poimenovana s takim označevalcem.
Bistveno za tovrstno popačenost ni zgolj nekakšna izguba stika z re-
alnostjo; tovrstna priročna razlaga, ki pojasni premalo, me ne bo zanima-
la, sodila bi tudi v okrilje metodike socialne psihologije.8 Deformacija na-
mreč že je nasledek učinkov dozdevka, vtisa ali videza, fenomenalnosti v
izvornem grškem pomenu besede, ki po sebi diktira in uravnava razmišlja-
nje in ravnanje akterjev, kot so politiki, novinarji, uredniki, menedžerji in
nenazadnje lastniki. Prav tako je treba opozoriti, da popačitev, tj. zamenja-
va neke realnosti za drugo, ni konceptualna napaka in da ima svoj avtono-
mni izvor.9
Četudi je zgoraj opisana fenomenološka podstat konstitutivna za del
politike, me zanimajo predvsem njeni učinki v medijih in še posebej oko-
li vprašanja medijske cenzure.10 V nadaljevanju na kratko pojasnim, na ka-
8 Če rečemo, da je nekdo izgubil stik z realnostjo, s tem implicitno pozivamo k temu, da nas ne
zanima, zakaj se je tak stik izgubil (razen če smo psihoanalitiki), osredinimo se le na posledice
takšne izgube. Sam želim v razliki do tega vztrajati pri tem »zakaj«, ne da bi se zatekel v psiho-
loško hermenevtiko in ne da bi me zanimali zgolj učinki.
9 S konceptualnim izvorom mislimo naslednje: nedavno tega je zunanji minister Dimitrij Ru-
pel v javni polemiki zatrdil, da ne razume, v čem je težava njegove trditve, da različni forumi ter
medijski in mnenjski voditelji »uporabljajo vsa mogoča sredstva, da bi spodkopali demokratič-
no izvoljeno oblast.« Njegov sogovornik, Marko Milosavljević, mu je poskušal večkrat pojasni-
ti, da je takšna izjava nesprejemljiva, da so forumi in medijska mnenja nekaj legitimnega, če niso
ravnali nezakonito, in da obstaja svoboda državljanov, da nasprotujejo oblasti. Njegovo, Ruplo-
vo mnenje, pa izraža spornost, ker kritizira forume in medije le zato, ker nasprotujejo demokra-
tično izvoljeni oblasti. Ruplovo, sicer ne prvič izraženo stališče, bi lahko torej reducirali na kon-
ceptualno napako in dejali, da minister tu ne razume pojmov, kot sta svoboda govora in svoboda
kritizirati oblast. Toda s tem ne bi pojasnili vsega, ker bi spregledali jasen kontekst, ki takšno
konceptualno napako šele omogoča. Vzrok zanjo je pač »fenomenalna« popačenost v dojema-
nju realnosti, o čemer govorim v tem prispevku. To seveda dokazuje, da fenomenologija diktira
konceptualno razumevanje, da ga determinira. Primerjaj razpravo med Dimitrijem Ruplom in
Markom Milosavljevićem v Delu, Pisma bralcev, 19. in 26. 7. 2008.
10 Na nek način bi, če bi stvar zastavili rigorozneje, smeli razlikovati med fenomenološko potvor-
bo v očeh protagonistov na treh ravneh: realnosti kot takšne, per se, ki se nam prikazuje kot dru-
gačna, medtem ko je »prava« za nas njihova »podoba«; realnosti glede opisa stanja medijev (v
II. Popačenost dejanj: način, kako jih vidijo, determinira njihovo ravnanje in željo, da si
medije prikrojijo po svoji meri, za svoj pogled.
III. Popačenost resničnosti: da bi to uspešno storili, morajo državljanom ustvarjati vi-
deze namesto resničnosti, neresnične situacije prikazovati kot resnične in resnične kot
neresnične.
IV. Popačenost cenzure: čeprav je cenzura že po sebi največkrat prikrita in zanikana, saj
bi razkrila nedovoljen poseg lastnika ali oblastnika, zdaj postane predmet fenomenolo-
gije, navideznosti: prepričevani smo, da se nam zgolj zdi, da je nekaj cenzura in je, pov-
sem po krivici, poimenovana s takim označevalcem.
Bistveno za tovrstno popačenost ni zgolj nekakšna izguba stika z re-
alnostjo; tovrstna priročna razlaga, ki pojasni premalo, me ne bo zanima-
la, sodila bi tudi v okrilje metodike socialne psihologije.8 Deformacija na-
mreč že je nasledek učinkov dozdevka, vtisa ali videza, fenomenalnosti v
izvornem grškem pomenu besede, ki po sebi diktira in uravnava razmišlja-
nje in ravnanje akterjev, kot so politiki, novinarji, uredniki, menedžerji in
nenazadnje lastniki. Prav tako je treba opozoriti, da popačitev, tj. zamenja-
va neke realnosti za drugo, ni konceptualna napaka in da ima svoj avtono-
mni izvor.9
Četudi je zgoraj opisana fenomenološka podstat konstitutivna za del
politike, me zanimajo predvsem njeni učinki v medijih in še posebej oko-
li vprašanja medijske cenzure.10 V nadaljevanju na kratko pojasnim, na ka-
8 Če rečemo, da je nekdo izgubil stik z realnostjo, s tem implicitno pozivamo k temu, da nas ne
zanima, zakaj se je tak stik izgubil (razen če smo psihoanalitiki), osredinimo se le na posledice
takšne izgube. Sam želim v razliki do tega vztrajati pri tem »zakaj«, ne da bi se zatekel v psiho-
loško hermenevtiko in ne da bi me zanimali zgolj učinki.
9 S konceptualnim izvorom mislimo naslednje: nedavno tega je zunanji minister Dimitrij Ru-
pel v javni polemiki zatrdil, da ne razume, v čem je težava njegove trditve, da različni forumi ter
medijski in mnenjski voditelji »uporabljajo vsa mogoča sredstva, da bi spodkopali demokratič-
no izvoljeno oblast.« Njegov sogovornik, Marko Milosavljević, mu je poskušal večkrat pojasni-
ti, da je takšna izjava nesprejemljiva, da so forumi in medijska mnenja nekaj legitimnega, če niso
ravnali nezakonito, in da obstaja svoboda državljanov, da nasprotujejo oblasti. Njegovo, Ruplo-
vo mnenje, pa izraža spornost, ker kritizira forume in medije le zato, ker nasprotujejo demokra-
tično izvoljeni oblasti. Ruplovo, sicer ne prvič izraženo stališče, bi lahko torej reducirali na kon-
ceptualno napako in dejali, da minister tu ne razume pojmov, kot sta svoboda govora in svoboda
kritizirati oblast. Toda s tem ne bi pojasnili vsega, ker bi spregledali jasen kontekst, ki takšno
konceptualno napako šele omogoča. Vzrok zanjo je pač »fenomenalna« popačenost v dojema-
nju realnosti, o čemer govorim v tem prispevku. To seveda dokazuje, da fenomenologija diktira
konceptualno razumevanje, da ga determinira. Primerjaj razpravo med Dimitrijem Ruplom in
Markom Milosavljevićem v Delu, Pisma bralcev, 19. in 26. 7. 2008.
10 Na nek način bi, če bi stvar zastavili rigorozneje, smeli razlikovati med fenomenološko potvor-
bo v očeh protagonistov na treh ravneh: realnosti kot takšne, per se, ki se nam prikazuje kot dru-
gačna, medtem ko je »prava« za nas njihova »podoba«; realnosti glede opisa stanja medijev (v
