Page 51 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 51
Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji
no odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo ban-
krotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.«18
Vprašanje fenomenologije v cenzuri
Čeprav je cenzura lahko včasih upravičena (kot sistemska rešitev v, de-
nimo, primeru pornografije), je jasno, da njena definicija v novinarstvu ne
dopušča veliko prostora za ohlapnost. Cenzura je vsak poskus predrugače-
nja informacij, ki izvira iz prepričanja neke skupine ljudi. V našem prime-
ru smo v novinarstvu predvsem deležni politične cenzure, ki jo izvaja del
vladajoče politike. V perspektivi slovenskih medijev je tako cenzurni po-
seg postal nekaj, kar v očeh ocenjevalcev, domnevnih cenzorjev, ni cenzu-
ra, kar je nekaj drugega. Razcep med obojim, našim mnenjem, da cenzu-
ra je, in njihovim, da cenzure ni, se implicite znova lahko pojasni le z doz-
devkom: videti je, da obstaja, dejansko je ni. V tem smislu govorimo o vide-
zu cenzure, s tem, da je postopek pripisa druge realnosti tu jasno nakazan
na reverzen način, saj je subjektiviran zaradi geste obrambe pred očitkom:
velja za nas, ki medijsko realnost vidimo narobe. Takšen obrat ima zani-
mive družbene učinke, saj največkrat vodi do občutka absurdnosti vpri-
čo domnevne podvojitve realnosti in na svojstven način onemogoča jav-
no razpravo.
Ko govorimo o cenzorskih posegih, naletimo na načelno težavo, ki še
poglobi naslednjo začetno zadrego: politični prevzemi medijev so že po
svoji naravi velikokrat nekaj, kar se taji, kar se zanika in kar se izvede skri-
voma. Ob tem ne gre spregledati, da govorimo o relativno zaprtem prosto-
ru s končnim številom posameznikov v sferi lastnikov, urednikov, novinar-
jev.19 Naštejmo torej nekaj značilnosti:
I. Cenzura in politični pritiski so velikokrat prikriti in zakamuflirani, kar otežuje nji-
hovo obravnavo in opis.
II. Cenzuri je intrinzično lastna neujemljivost: dejanje cenzure meri na to, da bi zakri-
lo sam cenzorski poseg, da bi ostalo prikrito ali da bi obveljalo za dejanje necenzure (da
bi ga torej nadomestila razlaga, da je šlo za legitimen uredniški poseg ipd.).
III. Političnim pritiskom na medije, lastniškim in kadrovskim menjavam je lastna tai-
sta neujemljivost: obstajajo, a ne smejo biti priznani javno, ostati morajo zanikani.
18 Ivan J. Štuhec, Utopična Slovenija, v: Dnevnik, 23. 6. 2006.
19 Kot pravita Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković v knjigi In temu pravite medijski trg.
Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji (Ljubljana 2007, 180), od leta 1990 po slovenskih
medijih kroži peščica ljudi, »približno dvajset posameznikov«, ki so z različnimi vlogami zazna-
movali ta medijski prostor.
no odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo ban-
krotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.«18
Vprašanje fenomenologije v cenzuri
Čeprav je cenzura lahko včasih upravičena (kot sistemska rešitev v, de-
nimo, primeru pornografije), je jasno, da njena definicija v novinarstvu ne
dopušča veliko prostora za ohlapnost. Cenzura je vsak poskus predrugače-
nja informacij, ki izvira iz prepričanja neke skupine ljudi. V našem prime-
ru smo v novinarstvu predvsem deležni politične cenzure, ki jo izvaja del
vladajoče politike. V perspektivi slovenskih medijev je tako cenzurni po-
seg postal nekaj, kar v očeh ocenjevalcev, domnevnih cenzorjev, ni cenzu-
ra, kar je nekaj drugega. Razcep med obojim, našim mnenjem, da cenzu-
ra je, in njihovim, da cenzure ni, se implicite znova lahko pojasni le z doz-
devkom: videti je, da obstaja, dejansko je ni. V tem smislu govorimo o vide-
zu cenzure, s tem, da je postopek pripisa druge realnosti tu jasno nakazan
na reverzen način, saj je subjektiviran zaradi geste obrambe pred očitkom:
velja za nas, ki medijsko realnost vidimo narobe. Takšen obrat ima zani-
mive družbene učinke, saj največkrat vodi do občutka absurdnosti vpri-
čo domnevne podvojitve realnosti in na svojstven način onemogoča jav-
no razpravo.
Ko govorimo o cenzorskih posegih, naletimo na načelno težavo, ki še
poglobi naslednjo začetno zadrego: politični prevzemi medijev so že po
svoji naravi velikokrat nekaj, kar se taji, kar se zanika in kar se izvede skri-
voma. Ob tem ne gre spregledati, da govorimo o relativno zaprtem prosto-
ru s končnim številom posameznikov v sferi lastnikov, urednikov, novinar-
jev.19 Naštejmo torej nekaj značilnosti:
I. Cenzura in politični pritiski so velikokrat prikriti in zakamuflirani, kar otežuje nji-
hovo obravnavo in opis.
II. Cenzuri je intrinzično lastna neujemljivost: dejanje cenzure meri na to, da bi zakri-
lo sam cenzorski poseg, da bi ostalo prikrito ali da bi obveljalo za dejanje necenzure (da
bi ga torej nadomestila razlaga, da je šlo za legitimen uredniški poseg ipd.).
III. Političnim pritiskom na medije, lastniškim in kadrovskim menjavam je lastna tai-
sta neujemljivost: obstajajo, a ne smejo biti priznani javno, ostati morajo zanikani.
18 Ivan J. Štuhec, Utopična Slovenija, v: Dnevnik, 23. 6. 2006.
19 Kot pravita Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković v knjigi In temu pravite medijski trg.
Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji (Ljubljana 2007, 180), od leta 1990 po slovenskih
medijih kroži peščica ljudi, »približno dvajset posameznikov«, ki so z različnimi vlogami zazna-
movali ta medijski prostor.
