Page 49 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 49
Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji
Da je prevzemom botrovala logika posebne percepcije medijskega sta-
nja, najlepše dokazuje politična ocena situacije. Fenomenološka predpo-
stavka je nekako skrita že v »pogledu« na stanje stvari, v »navideznosti«
vojne z mediji za politične protagoniste – ti so po svoje zaznali, da si je me-
dije treba pokoriti, jih prevzeti in se jih polastiti, saj kot neposlušen otrok
domnevno ne želijo spremeniti stališča. Čeprav je polastitev medijev želja
marsikatere oblasti, še zlasti take, ki nima veliko afinitet z demokratični-
mi standardi, vsaka pač ne izpričuje tovrstne motivacije. Toda v slovenskih
razmerah je novo realnost dobesedno konstituiral ta drugačen zorni kot; v
nekem oziru bi smeli celo govoriti o fazah njegove realizacije, ki se je spon-
tano oblikovala v nekakšno vojno stanje z mediji. Spodaj smo jih našte-
li zgolj paradigmatsko na primeru nekaterih indikativnih izjav zunanjega
ministra Dimitrija Rupla. Zanje je značilno, da mediji niso več nekakšen
razlog za »predrugačitev« realnosti, temveč ponujajo še »terapijo«, ki je v
tem primeru nasilna sprememba ene realnosti v drugo, koncipirano po na-
ših predstavah in okusu. Na tej točki se torej predstavi o popačeni realnosti
pridruži še želja po »avtentični« reprezentaciji ter diagnoza, da se drugač-
na realnost vzpostavlja namenoma in hote s strani oponentov, domnevno
in največkrat iz političnih motivov. Z eno besedo: mediji in novinarji so ti-
sti, ki nam nasprotujejo, edini način je torej, da jih zamenjamo. Faze v do-
jemanju medijev so si pri ministru Ruplu sledile takole:
Faza številka 1: svarilo pred vojno in dojemanje medijske realnosti kot
vojnega stanja. Prevzem medijev s strani oblastnikov se je zgodil skoraj-
da po militaristično, skratka najprej z napovedjo vojne. Vojaški žargon so
uporabili politični zmagovalci, konkretno zunanji minister, takole: »Po-
nekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s poli-
tično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na med-
narodni ravni.«13
Faza številka 2: spremljanje dejavnosti »sovražnika«. Sovražnika v
medijski vojni je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga ali so-
vraga, ki nam dela zlo, kot pove že sama beseda:
»Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost.
Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V
naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije. Tega je veliko tudi drugod, npr. v
ZDA, v Veliki Britaniji /.../ vendar je tam poleg nizkotnosti tudi veliko dobrega,
odličnega, duhovitega, veliko skrbnega oblikovanja. Pri nas tega skoraj ni več.«14
13 Dimitrij Rupel, Prihajajo slabi časi?, v: Mag, 22. 6. 2005.
14 Janez Markeš, Pogovor s slovenskim zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom, v: Mag, 11.
05. 2005, dostopno tudi na: http://www.mzz.gov.si/index.php?id=123.
Da je prevzemom botrovala logika posebne percepcije medijskega sta-
nja, najlepše dokazuje politična ocena situacije. Fenomenološka predpo-
stavka je nekako skrita že v »pogledu« na stanje stvari, v »navideznosti«
vojne z mediji za politične protagoniste – ti so po svoje zaznali, da si je me-
dije treba pokoriti, jih prevzeti in se jih polastiti, saj kot neposlušen otrok
domnevno ne želijo spremeniti stališča. Čeprav je polastitev medijev želja
marsikatere oblasti, še zlasti take, ki nima veliko afinitet z demokratični-
mi standardi, vsaka pač ne izpričuje tovrstne motivacije. Toda v slovenskih
razmerah je novo realnost dobesedno konstituiral ta drugačen zorni kot; v
nekem oziru bi smeli celo govoriti o fazah njegove realizacije, ki se je spon-
tano oblikovala v nekakšno vojno stanje z mediji. Spodaj smo jih našte-
li zgolj paradigmatsko na primeru nekaterih indikativnih izjav zunanjega
ministra Dimitrija Rupla. Zanje je značilno, da mediji niso več nekakšen
razlog za »predrugačitev« realnosti, temveč ponujajo še »terapijo«, ki je v
tem primeru nasilna sprememba ene realnosti v drugo, koncipirano po na-
ših predstavah in okusu. Na tej točki se torej predstavi o popačeni realnosti
pridruži še želja po »avtentični« reprezentaciji ter diagnoza, da se drugač-
na realnost vzpostavlja namenoma in hote s strani oponentov, domnevno
in največkrat iz političnih motivov. Z eno besedo: mediji in novinarji so ti-
sti, ki nam nasprotujejo, edini način je torej, da jih zamenjamo. Faze v do-
jemanju medijev so si pri ministru Ruplu sledile takole:
Faza številka 1: svarilo pred vojno in dojemanje medijske realnosti kot
vojnega stanja. Prevzem medijev s strani oblastnikov se je zgodil skoraj-
da po militaristično, skratka najprej z napovedjo vojne. Vojaški žargon so
uporabili politični zmagovalci, konkretno zunanji minister, takole: »Po-
nekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s poli-
tično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na med-
narodni ravni.«13
Faza številka 2: spremljanje dejavnosti »sovražnika«. Sovražnika v
medijski vojni je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga ali so-
vraga, ki nam dela zlo, kot pove že sama beseda:
»Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost.
Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V
naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije. Tega je veliko tudi drugod, npr. v
ZDA, v Veliki Britaniji /.../ vendar je tam poleg nizkotnosti tudi veliko dobrega,
odličnega, duhovitega, veliko skrbnega oblikovanja. Pri nas tega skoraj ni več.«14
13 Dimitrij Rupel, Prihajajo slabi časi?, v: Mag, 22. 6. 2005.
14 Janez Markeš, Pogovor s slovenskim zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom, v: Mag, 11.
05. 2005, dostopno tudi na: http://www.mzz.gov.si/index.php?id=123.
