Page 46 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 46
Medijska politika v postsocializmu
Bistvo sofista je v tem, da proizvaja videze, oziroma točneje lažne vide-
ze v tem, ko je njegov cilj posnemanje modreca.6 Toda kakšen smisel ima ta
produkcija videza namesto zavezanosti bivajočemu, zatrjevanje stvari, ki v
sebi niso resnične? Tujec pravi, da si velja priklicati v spomin Parmenida iz
Eleje, ki je rekel, da nikoli ne smemo zatrjevati, da so stvari, ki niso. V na-
šem primeru bo veljalo obratno: ne smemo zanikati stvari, ki so. In politič-
ni prevzemi medijev so. In so bili. A tu je še en korak, ki ga velikokrat pove-
zujemo z dikcijo o teorijah zarote – te so običajno natanko v funkciji tega,
da bi zakrile resničnost. Skratka, posebnost političnih pritiskov in prevze-
mov, kot bomo videli, korenini v specifičnem pogledu na medije in je bila
(vsaj delno) motivirana oz. usklajena s teorijo o medijski zaroti pri politič-
nih vladarjih, ki se je kasneje, po predvajanju dokumentarca na finski dr-
žavni televiziji YLE, razrasla do neslutenih mednarodnih razsežnosti; tr-
dilo se je namreč, da za finskim novinarjem in finsko televizijo, ki sta pred-
stavila afero podkupovanja v primeru nakupa finskih oklepnikov, stoji slo-
venska opozicija ali slovenski novinarji. Od tod zahteva po »demokratiza-
ciji« in z njo povezan alibi: če so že političnolastniški prevzemi (lahko) ne-
kaj običajnega, pa namreč ni tako običajno, da so izpeljani pod krinko (ali z
izgovorom) demokratizacije, pluralizacije, uravnoteženja in sprostitve. Idi-
osinkrazija pogleda na vlogo medijev je zato razvila in narekovala celovito
»metodologijo«, v kateri je produkcija videza postala sestavni del medijske
recepcije, sporočanja in novinarskega dela.
Ko govorim o fenomenološki motivaciji za ravnanje akterjev, jo razu-
mem kot učinkujočo na več ravneh, ki jim je skupno to, da izvirajo in na-
dalje tudi vodijo do nekakšne popačenosti glede realnosti. V tem smislu se
oddaljujem od utečene obravnave, ki želi izkustvo (realnost) razumeti kot
bistveno ali kot pojav, toda ne kot oboje hkrati; kot ugotavlja Hamlyn, je
to tudi glavna težava fenomenologije kot teorije, ko poskuša iz sfere psiho-
logije stopiti v epistemologijo.7 Popačenosti percepcije sledi popačenost de-
janj in popačenost argumentiranj ali opisov stanj stvari. Razlikovanje med
njimi, sicer smiselno za podrobnejšo analizo, me v nadaljevanju ne bo za-
nimalo, ker v ničemer ne zanika naše osnovne teze in jo kvečjemu potrju-
je. Najpogostejše oblike popačitve, ko akterji tako rekoč gojijo dozdevke,
so naslednje:
I. Popačenost zaznavanja in mnenja: politični akterji vidijo, zaznavajo oziroma se jim
zdijo medijske situacije popačene, nevarne, pristranske, neresnične itd.
6 N. d., 286b-c.
7 David W. Hamlyn, Sensation and Perception: A History of the Philosophy of Perception, New
York 1961, 184.
Bistvo sofista je v tem, da proizvaja videze, oziroma točneje lažne vide-
ze v tem, ko je njegov cilj posnemanje modreca.6 Toda kakšen smisel ima ta
produkcija videza namesto zavezanosti bivajočemu, zatrjevanje stvari, ki v
sebi niso resnične? Tujec pravi, da si velja priklicati v spomin Parmenida iz
Eleje, ki je rekel, da nikoli ne smemo zatrjevati, da so stvari, ki niso. V na-
šem primeru bo veljalo obratno: ne smemo zanikati stvari, ki so. In politič-
ni prevzemi medijev so. In so bili. A tu je še en korak, ki ga velikokrat pove-
zujemo z dikcijo o teorijah zarote – te so običajno natanko v funkciji tega,
da bi zakrile resničnost. Skratka, posebnost političnih pritiskov in prevze-
mov, kot bomo videli, korenini v specifičnem pogledu na medije in je bila
(vsaj delno) motivirana oz. usklajena s teorijo o medijski zaroti pri politič-
nih vladarjih, ki se je kasneje, po predvajanju dokumentarca na finski dr-
žavni televiziji YLE, razrasla do neslutenih mednarodnih razsežnosti; tr-
dilo se je namreč, da za finskim novinarjem in finsko televizijo, ki sta pred-
stavila afero podkupovanja v primeru nakupa finskih oklepnikov, stoji slo-
venska opozicija ali slovenski novinarji. Od tod zahteva po »demokratiza-
ciji« in z njo povezan alibi: če so že političnolastniški prevzemi (lahko) ne-
kaj običajnega, pa namreč ni tako običajno, da so izpeljani pod krinko (ali z
izgovorom) demokratizacije, pluralizacije, uravnoteženja in sprostitve. Idi-
osinkrazija pogleda na vlogo medijev je zato razvila in narekovala celovito
»metodologijo«, v kateri je produkcija videza postala sestavni del medijske
recepcije, sporočanja in novinarskega dela.
Ko govorim o fenomenološki motivaciji za ravnanje akterjev, jo razu-
mem kot učinkujočo na več ravneh, ki jim je skupno to, da izvirajo in na-
dalje tudi vodijo do nekakšne popačenosti glede realnosti. V tem smislu se
oddaljujem od utečene obravnave, ki želi izkustvo (realnost) razumeti kot
bistveno ali kot pojav, toda ne kot oboje hkrati; kot ugotavlja Hamlyn, je
to tudi glavna težava fenomenologije kot teorije, ko poskuša iz sfere psiho-
logije stopiti v epistemologijo.7 Popačenosti percepcije sledi popačenost de-
janj in popačenost argumentiranj ali opisov stanj stvari. Razlikovanje med
njimi, sicer smiselno za podrobnejšo analizo, me v nadaljevanju ne bo za-
nimalo, ker v ničemer ne zanika naše osnovne teze in jo kvečjemu potrju-
je. Najpogostejše oblike popačitve, ko akterji tako rekoč gojijo dozdevke,
so naslednje:
I. Popačenost zaznavanja in mnenja: politični akterji vidijo, zaznavajo oziroma se jim
zdijo medijske situacije popačene, nevarne, pristranske, neresnične itd.
6 N. d., 286b-c.
7 David W. Hamlyn, Sensation and Perception: A History of the Philosophy of Perception, New
York 1961, 184.
