Page 45 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 45
Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji
šljena kot ali napačna ali popačena.3 S sodobno teorijo imajo le toliko sku-
pnega, kolikor zahteva taka fenomenološka ocena neko obliko deskriptiv-
ne psihologije, podobno kot pri E. Husserlu.4 Za naše potrebe se nam zdi
zanimiva artikulacija situacije s pomočjo konceptualne rešitve pri antičnih
filozofskih mojstrih. Starogrška beseda za navideznost je tudi izpeljana iz
istega korena: phantasia. Sodobne izpeljanke so splošno znane, recimo fan-
tastičnost in fantazma ali fantazmagoričnost. Fantazija ne nakazuje le ima-
ginacije, ki je omejena na skladiščenje čutnih vtisov in oblikovanje mental-
nih podob, ki jim sledi, temveč vključuje »videze« v običajni percepciji, ki
se »zdijo« in so videti lepi in dobri, s tem pa so predmet naše izbire ali po-
želenja. Vključuje pa tudi varljive predstave, element navideznosti pojavne-
ga, torej sanjavost, iluzije, zmote in prikazni.
Situacija v Sloveniji, ki jo opisujemo kot »fenomenološko«, ne opisu-
je tega, kar opisujemo pri Protagori kot »zaznavni konflikt« in je posta-
lo predmet epistemološkega raziskovanja od njegovega »relativizma« dalje
(v smislu zaznavne relativnosti: isti veter je mrzel za prvo in topel za drugo
osebo, odvisno od nje, lahko pa seveda mrzel ali topel za isto osebo; o tem
seveda piše Platon v svojem Teajtetu). V tem primeru bi dobili čisto relativ-
nost: nekdo bi rekel, da se nam zdi, da imamo prav, če trdimo, da so mediji
politično prevzeti, spet drugi bi imel prav, če bi trdil nasprotno. Prav tako
nima zgolj statusa zanikanja: oblastniki ne trdijo kar tako, da medijev niso
prevzemali v svoje roke, temveč takšno našo zaznavo jasno bolj ali manj
opredeljujejo kot našo »zaznavno zmoto«, kot videz, ki smo mu nasedli.
Prej je podoben razpravi o videzu (phantasma) med Elejskim tujcem in Te-
ajtetom v dialogu Sofist znotraj določitve »bistva« sofista, ko prvi pravi
tole: »To, da se nekaj pojavlja in zdi, a ne biva, in da se nekaj govori, vendar
ne po resnici, vse to je namreč vedno polno brezpotnosti, tako v prejšnjem
času kot zdaj. Zato, Teajtet, zelo težko rečemo, kako naj nekdo govori ali
meni, da nekaj lažnega resnično obstaja, ne da bi se pri tem, ko to izgotovi,
zapletel v protislovje.«5
3 Pri Kantu imamo seveda v mislih dobro znano dihotomijo na noumenalno in fenomenalno,
svet spoznavamo v tem, kakršen se nam kaže, stvar na sebi nam ostaja nedostopna in nespozna-
tna. O tem več v Kritiki čistega uma, tretje poglavje v drugi knjigi. Primerjaj slovenski prevod v:
Problemi 1–2 (2007), 5–115.
4 Kot vemo, je Husserla na pot deskriptivne psihologije popeljal Franz Brentano, pri katerem je
fenomenologija z njo pravzaprav identična, temu ostaja Husserl zavezan predvsem v svojem pr-
vem velikem delu Logične raziskave.
5 Platon, Sofist, v: Zbrana dela, Celje 2004, 236e–237a.
šljena kot ali napačna ali popačena.3 S sodobno teorijo imajo le toliko sku-
pnega, kolikor zahteva taka fenomenološka ocena neko obliko deskriptiv-
ne psihologije, podobno kot pri E. Husserlu.4 Za naše potrebe se nam zdi
zanimiva artikulacija situacije s pomočjo konceptualne rešitve pri antičnih
filozofskih mojstrih. Starogrška beseda za navideznost je tudi izpeljana iz
istega korena: phantasia. Sodobne izpeljanke so splošno znane, recimo fan-
tastičnost in fantazma ali fantazmagoričnost. Fantazija ne nakazuje le ima-
ginacije, ki je omejena na skladiščenje čutnih vtisov in oblikovanje mental-
nih podob, ki jim sledi, temveč vključuje »videze« v običajni percepciji, ki
se »zdijo« in so videti lepi in dobri, s tem pa so predmet naše izbire ali po-
želenja. Vključuje pa tudi varljive predstave, element navideznosti pojavne-
ga, torej sanjavost, iluzije, zmote in prikazni.
Situacija v Sloveniji, ki jo opisujemo kot »fenomenološko«, ne opisu-
je tega, kar opisujemo pri Protagori kot »zaznavni konflikt« in je posta-
lo predmet epistemološkega raziskovanja od njegovega »relativizma« dalje
(v smislu zaznavne relativnosti: isti veter je mrzel za prvo in topel za drugo
osebo, odvisno od nje, lahko pa seveda mrzel ali topel za isto osebo; o tem
seveda piše Platon v svojem Teajtetu). V tem primeru bi dobili čisto relativ-
nost: nekdo bi rekel, da se nam zdi, da imamo prav, če trdimo, da so mediji
politično prevzeti, spet drugi bi imel prav, če bi trdil nasprotno. Prav tako
nima zgolj statusa zanikanja: oblastniki ne trdijo kar tako, da medijev niso
prevzemali v svoje roke, temveč takšno našo zaznavo jasno bolj ali manj
opredeljujejo kot našo »zaznavno zmoto«, kot videz, ki smo mu nasedli.
Prej je podoben razpravi o videzu (phantasma) med Elejskim tujcem in Te-
ajtetom v dialogu Sofist znotraj določitve »bistva« sofista, ko prvi pravi
tole: »To, da se nekaj pojavlja in zdi, a ne biva, in da se nekaj govori, vendar
ne po resnici, vse to je namreč vedno polno brezpotnosti, tako v prejšnjem
času kot zdaj. Zato, Teajtet, zelo težko rečemo, kako naj nekdo govori ali
meni, da nekaj lažnega resnično obstaja, ne da bi se pri tem, ko to izgotovi,
zapletel v protislovje.«5
3 Pri Kantu imamo seveda v mislih dobro znano dihotomijo na noumenalno in fenomenalno,
svet spoznavamo v tem, kakršen se nam kaže, stvar na sebi nam ostaja nedostopna in nespozna-
tna. O tem več v Kritiki čistega uma, tretje poglavje v drugi knjigi. Primerjaj slovenski prevod v:
Problemi 1–2 (2007), 5–115.
4 Kot vemo, je Husserla na pot deskriptivne psihologije popeljal Franz Brentano, pri katerem je
fenomenologija z njo pravzaprav identična, temu ostaja Husserl zavezan predvsem v svojem pr-
vem velikem delu Logične raziskave.
5 Platon, Sofist, v: Zbrana dela, Celje 2004, 236e–237a.
