Page 44 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 44
Medijska politika v postsocializmu
ne opravičevanja političnih prevzemov in konkretne primere mimikritič-
ne rabe diskurza, v skladu s katerimi cenzure v Sloveniji sploh ni, medtem
ko se državljanom navedeni opisi cenzure, kot nas prepričujejo, zgolj doz-
devajo. Večina med njimi dokazuje stisko »političnih eksekutorjev« med
novinarji, med katerimi je večina morala zatajiti novinarsko čast in dosto-
janstvo svojega preteklega dela.
Moja teza je, da je mogoče izpostaviti skupni imenovalec posebno-
sti pritiskov na slovenske medije in z njimi povezane cenzure, politično
ustvarjanje videza oziroma »drugačne« realnosti, zaradi česar govorim,
nekoliko specifično, o »fenomenološki« platformi oziroma tovrstni fan-
tazmatski motivaciji ravnanja akterjev. Toda fantazmatski okvir je le en
poseben vidik: v strogih diktaturah ni pretvarjanja glede medijev, ti mo-
rajo ravnati, kot si je zamislil režim. V danem slovenskem primeru pa fan-
tazmatska percepcija najprej sprevrne pravilnost ocene stanja, nato pa nala-
ga njeno alteracijo v smislu ustvarjanja drugačne realnosti. Dodatna teza je,
da je na tej gesti dojemanja drugačne, navidezne (medijske) realnosti tudi
treba razumeti in razlagati dogodke okoli političnih prevzemov medijev.
Prikazovanje in videz
Besedo fenomenologija, kot sem nakazal, tu razumem nekonvencional-
no, ne v smislu filozofske teorije, temveč v izvornem smislu kot prikazova-
nje (glagol phainesthai pomeni prikazati se, zdeti se, samostalnik phanta-
sma pomeni videz ali dozdevek, grški samostalnik phainomenon je pojav).1
Da bi razumeli logiko političnih (in deloma kapitalskih) pritiskov na me-
dije, moramo predvsem upoštevati tovrstno dimenzijo javne in osebne per-
cepcije medijev, torej kot konkretizirani logos (oziroma diskurz) o vlogi na-
videznega v medijih; najbolj evidentno se zahteva po ustvarjanju videza
manifestira v obsesivni intenzivnosti mimikrije, prikrivanja in zanikanja.
Če je običajna fenomenološka distinkcija v filozofiji tista med realnostjo in
pojavi,2 zaradi katere recimo že Kant verjame, da lahko spoznavamo stva-
ri le kot takšne, kakršne se kažejo za nas, je naša raba specifično grška, ka-
kršno je denimo razvil Platon v svoji kritiki manipulativne sofistične vešči-
ne ustvarjanja videza – navideznost pojava je v našem kontekstu vselej mi-
1 Moderne in postmoderne konceptualizacije kakopak premorejo veliko drugih, alternativnih
uprimeritev istega, takšen je denimo Baudrillardov simulakrum, vendar za naše metodološke
potrebe zadošča vztrajanje pri izvornem antičnem pojmovanju fenomenalnega, pri katerem se,
mimogrede rečeno, vse druge tudi oplajajo.
2 Harold Arthur Prichard, »Appearances and Reality.« V: Roderick M. Chisholm (ur.), Realism
and the Background of Phenomenology, Illinois 1960, 143.
ne opravičevanja političnih prevzemov in konkretne primere mimikritič-
ne rabe diskurza, v skladu s katerimi cenzure v Sloveniji sploh ni, medtem
ko se državljanom navedeni opisi cenzure, kot nas prepričujejo, zgolj doz-
devajo. Večina med njimi dokazuje stisko »političnih eksekutorjev« med
novinarji, med katerimi je večina morala zatajiti novinarsko čast in dosto-
janstvo svojega preteklega dela.
Moja teza je, da je mogoče izpostaviti skupni imenovalec posebno-
sti pritiskov na slovenske medije in z njimi povezane cenzure, politično
ustvarjanje videza oziroma »drugačne« realnosti, zaradi česar govorim,
nekoliko specifično, o »fenomenološki« platformi oziroma tovrstni fan-
tazmatski motivaciji ravnanja akterjev. Toda fantazmatski okvir je le en
poseben vidik: v strogih diktaturah ni pretvarjanja glede medijev, ti mo-
rajo ravnati, kot si je zamislil režim. V danem slovenskem primeru pa fan-
tazmatska percepcija najprej sprevrne pravilnost ocene stanja, nato pa nala-
ga njeno alteracijo v smislu ustvarjanja drugačne realnosti. Dodatna teza je,
da je na tej gesti dojemanja drugačne, navidezne (medijske) realnosti tudi
treba razumeti in razlagati dogodke okoli političnih prevzemov medijev.
Prikazovanje in videz
Besedo fenomenologija, kot sem nakazal, tu razumem nekonvencional-
no, ne v smislu filozofske teorije, temveč v izvornem smislu kot prikazova-
nje (glagol phainesthai pomeni prikazati se, zdeti se, samostalnik phanta-
sma pomeni videz ali dozdevek, grški samostalnik phainomenon je pojav).1
Da bi razumeli logiko političnih (in deloma kapitalskih) pritiskov na me-
dije, moramo predvsem upoštevati tovrstno dimenzijo javne in osebne per-
cepcije medijev, torej kot konkretizirani logos (oziroma diskurz) o vlogi na-
videznega v medijih; najbolj evidentno se zahteva po ustvarjanju videza
manifestira v obsesivni intenzivnosti mimikrije, prikrivanja in zanikanja.
Če je običajna fenomenološka distinkcija v filozofiji tista med realnostjo in
pojavi,2 zaradi katere recimo že Kant verjame, da lahko spoznavamo stva-
ri le kot takšne, kakršne se kažejo za nas, je naša raba specifično grška, ka-
kršno je denimo razvil Platon v svoji kritiki manipulativne sofistične vešči-
ne ustvarjanja videza – navideznost pojava je v našem kontekstu vselej mi-
1 Moderne in postmoderne konceptualizacije kakopak premorejo veliko drugih, alternativnih
uprimeritev istega, takšen je denimo Baudrillardov simulakrum, vendar za naše metodološke
potrebe zadošča vztrajanje pri izvornem antičnem pojmovanju fenomenalnega, pri katerem se,
mimogrede rečeno, vse druge tudi oplajajo.
2 Harold Arthur Prichard, »Appearances and Reality.« V: Roderick M. Chisholm (ur.), Realism
and the Background of Phenomenology, Illinois 1960, 143.
