Page 43 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 43
is Vezjak
Medijska
fenomenologija:
O avtonomiji in
cenzuri v Sloveniji
skozi logiko
navideznosti
Slovenska medijska krajina in slovenski novinarji so bili po letu 2004
deležni slabo prikritih političnih pritiskov, vprašanje prevzema me-
dijev in njihovega vpliva je postalo del političnega dogajanja in tako re-
koč mišljenja. Deavtonomizacija medijev, ki so jo prepoznavale in kritizi-
rale tuje institucije nadzora in cehovske organizacije, je potekala (in delo-
ma še zmerom poteka) v skladu s tremi vsiljenimi predpostavkami politič-
nega prevzema medijev. Prva med njimi je, da so mediji premalo demokra-
tični, pluralni in »sproščeni«. Druga je, da se zdravilo za demokratizacijo
in pluralizacijo skriva v spremenjeni medijski zakonodaji, lastniških in ka-
drovskih prestrukturacijah in novih vlogah, pripisanih novinarjem. Tre-
tja in najosnovnejša je vsebinska in v dobro prvih dveh zamolčana: medi-
ji so končno demokratični, »odlični« in kredibilni, ko politično ustrezajo
in ravnajo po željah naročnika, v tem primeru oblastnikov oziroma lastni-
kov, ki so prvim naklonjeni.
Vsi koraki političnega prevzema slovenskih medijev uporabljajo logi-
ko maske, dozdevka in mimikrije: njihovo vodilo je pretvarjanje, da so od-
ločitve za preobrazbo medijske krajine strokovne, v dobro državljanov, de-
mokratičnih standardov in končno medijskih hiš in novinarjev samih. Ob
bok iskanju razlogov in argumentov političnega prevzema so njihovi prota-
gonisti morali kasneje razviti še razloge in argumente opravičevanja nasta-
lih negativnih posledic in stanja, ki naj pojasni skorajda dnevno evidenco
o pritiskih na svobodo novinarskega dela, cenzure, samocenzure, šikani-
ranja, kršitev etičnih in novinarskih kodeksov, delovne zakonodaje in po-
dobno. V članku obravnavam nekatere konkretne primere cenzure, nači-
Medijska
fenomenologija:
O avtonomiji in
cenzuri v Sloveniji
skozi logiko
navideznosti
Slovenska medijska krajina in slovenski novinarji so bili po letu 2004
deležni slabo prikritih političnih pritiskov, vprašanje prevzema me-
dijev in njihovega vpliva je postalo del političnega dogajanja in tako re-
koč mišljenja. Deavtonomizacija medijev, ki so jo prepoznavale in kritizi-
rale tuje institucije nadzora in cehovske organizacije, je potekala (in delo-
ma še zmerom poteka) v skladu s tremi vsiljenimi predpostavkami politič-
nega prevzema medijev. Prva med njimi je, da so mediji premalo demokra-
tični, pluralni in »sproščeni«. Druga je, da se zdravilo za demokratizacijo
in pluralizacijo skriva v spremenjeni medijski zakonodaji, lastniških in ka-
drovskih prestrukturacijah in novih vlogah, pripisanih novinarjem. Tre-
tja in najosnovnejša je vsebinska in v dobro prvih dveh zamolčana: medi-
ji so končno demokratični, »odlični« in kredibilni, ko politično ustrezajo
in ravnajo po željah naročnika, v tem primeru oblastnikov oziroma lastni-
kov, ki so prvim naklonjeni.
Vsi koraki političnega prevzema slovenskih medijev uporabljajo logi-
ko maske, dozdevka in mimikrije: njihovo vodilo je pretvarjanje, da so od-
ločitve za preobrazbo medijske krajine strokovne, v dobro državljanov, de-
mokratičnih standardov in končno medijskih hiš in novinarjev samih. Ob
bok iskanju razlogov in argumentov političnega prevzema so njihovi prota-
gonisti morali kasneje razviti še razloge in argumente opravičevanja nasta-
lih negativnih posledic in stanja, ki naj pojasni skorajda dnevno evidenco
o pritiskih na svobodo novinarskega dela, cenzure, samocenzure, šikani-
ranja, kršitev etičnih in novinarskih kodeksov, delovne zakonodaje in po-
dobno. V članku obravnavam nekatere konkretne primere cenzure, nači-
