Page 36 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 36
Medijska politika v postsocializmu
Novinarka ne razišče in ne napiše zgodbe. Tretjič ima novinarka idejo. Toda
ne gre do urednika.
Četrtič novinarka ne dobi ideje.«65
Samocenzura je v uredništvih močno prisotna, kar potrjujejo tudi raz-
iskave (ki sicer zaradi ponotranjenosti in nezavednosti velikega dela samo-
cenzuriranja ne morejo zajeti njene pojavnosti v polnem obsegu). V ZDA
je četrtina sodelujočih urednikov in novinarjev v raziskavi Pew Research
Centre for the People and the Press odgovorila, da so se sami občasno iz-
ognili določenim tipom legitimnih zgodb. Skoraj enak delež jih je prizna-
lo, da so omilili ton poročanja v korist interesov njihovih novičarskih or-
ganizacij. Kar štirje od desetih (41 %) priznavajo, da so že naredili nekaj od
tega ali oboje.66
Sodelujoči v omenjeni raziskavi so kot najpogostejši razlog za samocen-
zuro navedli pritiske trga. Ti se najbolj kažejo v izogibanju zgodbam, ki se
označijo za »preveč dolgočasne ali zapletene«. Več kot tretjina sodelujo-
čih je navedla, da se »dolgočasne in zapletene teme« ne pokrivajo zato, ker
bi škodile finančnim interesom organizacije, le nekaj odstotkov manj jih
meni, da gre za zgodbe, ki bi lahko škodile oglaševalcem. Ob tem je petina
lokalnih in 17 % nacionalnih novinarjev navedlo, da so že bili deležni kri-
tik ali pritiskov s strani nadrejenih, potem ko so pripravili poročilo, za ka-
terega so nadrejeni menili, da škodi finančnim interesom podjetja.67
Vprašanje o (samo)cenzuri je vsebovala in njen obstoj potrdila tudi le-
tos objavljena raziskava Mreže za profesionalizacijo medijev v Jugovzho-
dni Evropi (SEENPM) o delovnih odnosih v medijih v jugovzhodni Evro-
pi. Pogosto ali občasno cenzuro ali samocenzuro je opazilo 67 od 114 sode-
lujočih v BiH in več kot polovica vprašanih v Srbiji. V Albaniji je le 15 od
72 sodelujočih zanikalo, da bi delovni odnosi vsiljevali določeno cenzuro
ali vodili v samocenzuro, in le en intervjuvanec se ni strinjal z navedbo, da
se novinarji pogosto zatekajo v kršitve etike, da bi zaščitili interese medij-
skih lastnikov. Vsi odgovorni uredniki, intervjuvani v Albaniji, se zaveda-
jo, da prilagajo svoje delo interesom medijskih lastnikov, z neposrednim
vpletanjem slednjih ali brez tega. Tudi moldavski raziskovalec poroča, da
cenzura obstaja, kljub temu da je ustavno prepovedana. Dve tretjini vpra-
šanih pravita, da stalno ali občasno občutijo, da jim delovni odnosi vsilju-
65 Trudy Lieberman, You Can't Report What You Don't Pursue, v: Columbia Journalism Review
3 (2000). http://backissues.cjrarchives.org/year/00/2/lieberman.asp.
66 Pew Research Center for the People and the Press, Self Censorship: How Often and Why, 2000,
2. http://people-press.org/report/39/.
67 N. d., 4.
Novinarka ne razišče in ne napiše zgodbe. Tretjič ima novinarka idejo. Toda
ne gre do urednika.
Četrtič novinarka ne dobi ideje.«65
Samocenzura je v uredništvih močno prisotna, kar potrjujejo tudi raz-
iskave (ki sicer zaradi ponotranjenosti in nezavednosti velikega dela samo-
cenzuriranja ne morejo zajeti njene pojavnosti v polnem obsegu). V ZDA
je četrtina sodelujočih urednikov in novinarjev v raziskavi Pew Research
Centre for the People and the Press odgovorila, da so se sami občasno iz-
ognili določenim tipom legitimnih zgodb. Skoraj enak delež jih je prizna-
lo, da so omilili ton poročanja v korist interesov njihovih novičarskih or-
ganizacij. Kar štirje od desetih (41 %) priznavajo, da so že naredili nekaj od
tega ali oboje.66
Sodelujoči v omenjeni raziskavi so kot najpogostejši razlog za samocen-
zuro navedli pritiske trga. Ti se najbolj kažejo v izogibanju zgodbam, ki se
označijo za »preveč dolgočasne ali zapletene«. Več kot tretjina sodelujo-
čih je navedla, da se »dolgočasne in zapletene teme« ne pokrivajo zato, ker
bi škodile finančnim interesom organizacije, le nekaj odstotkov manj jih
meni, da gre za zgodbe, ki bi lahko škodile oglaševalcem. Ob tem je petina
lokalnih in 17 % nacionalnih novinarjev navedlo, da so že bili deležni kri-
tik ali pritiskov s strani nadrejenih, potem ko so pripravili poročilo, za ka-
terega so nadrejeni menili, da škodi finančnim interesom podjetja.67
Vprašanje o (samo)cenzuri je vsebovala in njen obstoj potrdila tudi le-
tos objavljena raziskava Mreže za profesionalizacijo medijev v Jugovzho-
dni Evropi (SEENPM) o delovnih odnosih v medijih v jugovzhodni Evro-
pi. Pogosto ali občasno cenzuro ali samocenzuro je opazilo 67 od 114 sode-
lujočih v BiH in več kot polovica vprašanih v Srbiji. V Albaniji je le 15 od
72 sodelujočih zanikalo, da bi delovni odnosi vsiljevali določeno cenzuro
ali vodili v samocenzuro, in le en intervjuvanec se ni strinjal z navedbo, da
se novinarji pogosto zatekajo v kršitve etike, da bi zaščitili interese medij-
skih lastnikov. Vsi odgovorni uredniki, intervjuvani v Albaniji, se zaveda-
jo, da prilagajo svoje delo interesom medijskih lastnikov, z neposrednim
vpletanjem slednjih ali brez tega. Tudi moldavski raziskovalec poroča, da
cenzura obstaja, kljub temu da je ustavno prepovedana. Dve tretjini vpra-
šanih pravita, da stalno ali občasno občutijo, da jim delovni odnosi vsilju-
65 Trudy Lieberman, You Can't Report What You Don't Pursue, v: Columbia Journalism Review
3 (2000). http://backissues.cjrarchives.org/year/00/2/lieberman.asp.
66 Pew Research Center for the People and the Press, Self Censorship: How Often and Why, 2000,
2. http://people-press.org/report/39/.
67 N. d., 4.
