Page 31 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 31
Notranja (ne)svoboda tiska
ta poklic opravlja, vzdržujejo medsebojno kohezijo in ohranjajo standardne
načine in kvaliteto dela ipd. /.../ Izraža se skozi stanovske organizacije in kode-
kse, na zunaj tudi skozi uniforme, praznike, srečanja, nagrade ipd., a bistveno
pomembnejši je sklop rutin in (pogosto nenapisanih) pravil delovanja, ki velja-
jo za samoumevna ali pa so okvir razumljivosti in sprejemljivosti, znotraj kate-
rega se bijejo včasih hudi konflikti, kaj je prav ali kako ravnati. Bistveno je, da
pripadniki poklica ključne sestavine poklicne ideologije doživljajo kot »teh-
nične«, »nevtralne« okoliščine poklicnega življenja, pravila in rutine ravnanja
pa kot enako »tehnične«, »nevtralne« načine, kako se »pač« dela.«54
Prav poklicna ideologija v vsakdanji praksi najbolj učinkovito blaži
napetosti na produkcijski strani novinarskega polja, praviloma prepreču-
je konflikte in omogoča relativno tekočo produkcijo novinarskih vsebin.
Obenem pa poklicna ideologija »samoumevno in/ali ne da bi se novinar-
ji tega zavedali, bistveno omejuje količino in siromaši kakovost informacij,
ki bi nam bile potrebne za racionalno orientacijo v družbi in za soodloča-
nje o pogojih, v katerih poteka naše življenje«,55 zato jo Vogrinc tesno po-
vezuje s cenzuro in samocenzuro.
P(l)asti in vzvodi cenzure
V povezavi s poklicno ideologijo Vogrinc k cenzuri poleg poseganja
urednikov v že narejene tekste prišteva tudi rutine »nepokrivanja« ce-
lih vsebinskih področij, ustanov ali ljudi, ki izhajajo iz poklicne ideologije,
vnaprejšnje prilagajanje novinarjev samodejnemu poteku uveljavljanja po-
membnosti pa je po njegovem mnenju smiselno povezati s samocenzuro:
»Kakor Freud opozarja, da Jaz cenzure nezavednih misli ne opravlja za-
vestno, pravzaprav ni upravičeno šteti k samocenzuri novinarjev le zave-
stnega zatiranja lastnih meril poročanja, saj jim je navsezadnje lažje živeti v
okolju z manj konflikti, pa četudi za ceno tega, da so ponotranjili tista me-
rila, ki jih od njih pričakujejo uredniki.«56 Breed meni, da je prvi mehani-
zem, ki vodi v konformizem, »socializacija« v zvezi z normami dela v ure-
dništvu: »V osnovi je priučevanje politiki proces, preko katerega novinec
spozna in ponotranji pravice in obveznosti iz njegovega statusa ter njegove
norme in vrednote. Nauči se predvideti, kaj se pričakuje od njega, da bo na-
grajen in se bo izognil kaznim.«57 V splošnem Breed ugotavlja, da v praksi
54 Vogrinc, n. d., 151.
55 N. d., 150.
56 N. d., 155–156.
57 Warren Breed, Social Control in the Newsroom, v: Steven R. Knowlton in Patrick R. Parsons
(ur.), The Journalist‘s Moral Compass, London 1995, 116.
ta poklic opravlja, vzdržujejo medsebojno kohezijo in ohranjajo standardne
načine in kvaliteto dela ipd. /.../ Izraža se skozi stanovske organizacije in kode-
kse, na zunaj tudi skozi uniforme, praznike, srečanja, nagrade ipd., a bistveno
pomembnejši je sklop rutin in (pogosto nenapisanih) pravil delovanja, ki velja-
jo za samoumevna ali pa so okvir razumljivosti in sprejemljivosti, znotraj kate-
rega se bijejo včasih hudi konflikti, kaj je prav ali kako ravnati. Bistveno je, da
pripadniki poklica ključne sestavine poklicne ideologije doživljajo kot »teh-
nične«, »nevtralne« okoliščine poklicnega življenja, pravila in rutine ravnanja
pa kot enako »tehnične«, »nevtralne« načine, kako se »pač« dela.«54
Prav poklicna ideologija v vsakdanji praksi najbolj učinkovito blaži
napetosti na produkcijski strani novinarskega polja, praviloma prepreču-
je konflikte in omogoča relativno tekočo produkcijo novinarskih vsebin.
Obenem pa poklicna ideologija »samoumevno in/ali ne da bi se novinar-
ji tega zavedali, bistveno omejuje količino in siromaši kakovost informacij,
ki bi nam bile potrebne za racionalno orientacijo v družbi in za soodloča-
nje o pogojih, v katerih poteka naše življenje«,55 zato jo Vogrinc tesno po-
vezuje s cenzuro in samocenzuro.
P(l)asti in vzvodi cenzure
V povezavi s poklicno ideologijo Vogrinc k cenzuri poleg poseganja
urednikov v že narejene tekste prišteva tudi rutine »nepokrivanja« ce-
lih vsebinskih področij, ustanov ali ljudi, ki izhajajo iz poklicne ideologije,
vnaprejšnje prilagajanje novinarjev samodejnemu poteku uveljavljanja po-
membnosti pa je po njegovem mnenju smiselno povezati s samocenzuro:
»Kakor Freud opozarja, da Jaz cenzure nezavednih misli ne opravlja za-
vestno, pravzaprav ni upravičeno šteti k samocenzuri novinarjev le zave-
stnega zatiranja lastnih meril poročanja, saj jim je navsezadnje lažje živeti v
okolju z manj konflikti, pa četudi za ceno tega, da so ponotranjili tista me-
rila, ki jih od njih pričakujejo uredniki.«56 Breed meni, da je prvi mehani-
zem, ki vodi v konformizem, »socializacija« v zvezi z normami dela v ure-
dništvu: »V osnovi je priučevanje politiki proces, preko katerega novinec
spozna in ponotranji pravice in obveznosti iz njegovega statusa ter njegove
norme in vrednote. Nauči se predvideti, kaj se pričakuje od njega, da bo na-
grajen in se bo izognil kaznim.«57 V splošnem Breed ugotavlja, da v praksi
54 Vogrinc, n. d., 151.
55 N. d., 150.
56 N. d., 155–156.
57 Warren Breed, Social Control in the Newsroom, v: Steven R. Knowlton in Patrick R. Parsons
(ur.), The Journalist‘s Moral Compass, London 1995, 116.
