Page 38 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 38
Medijska politika v postsocializmu
ma majhnima otrokoma, ki nima redne zaposlitve in dela za enega ali več me-
dijev. Od tega, koliko bodo ti mediji objavili, je odvisno, kako dobro ali slabo
bo njegova družina živela. Mediji pa ne bodo objavljali besedil, ki niso v skla-
du z njihovo uredniško politiko. To ne pomeni, da dejstva, ki bi bila navedena
v teh besedilih, ne bi bila resnična, to pomeni samo, da se urednikom v posa-
meznem mediju tema pač ne zdi dovolj »pomembna« ali pa da so mnenja in
ocene novinarja, ki so utemeljena na navedenih dejstvih, ne skladajo z uredni-
kovimi progledi na svet ali morda z njegovimi predstavami o tem, kako gleda-
jo na svet njegovi nadrejeni. Od tukaj ni daleč do trenutka, ko se novinar mor-
da odloči pisati nekoliko drugače ali o drugih temah, takšnih, ki jih lahko pro-
da, da bo imel za kruh.«72
Curran in Seaton sta že leta 1997 ugotavljala, da socialni in profesio-
nalni položaj vplivata na medijske vsebine: »Spremembe v strukturi novi-
narstva kot poklica v zadnjih 15 letih so imele »blažilni« vpliv. Nacionalni
tisk je vse bolj začel najemati freelancerje in ljudi na začasnih pogodbah, ki
so se pogosto znašli v tekmi z vse večjo rezervno armado podzaposlenih ali
začetniških novinarjev.« Obenem so nacionalni časopisi visoko nagraje-
vali zaposlene in ta »kombinacija ekonomskih privilegijev in vse globljega
brezna ekonomske negotovosti je vzgojila bolj poslušno delovno silo.«73
Na globalni ravni je po podatkih Mednarodne zveze novinarjev že sko-
raj tretjina novinarjev t. i. »atipičnih delavcev«. Vse več je »navideznih«
in »prisilnih« svobodnjakov, delež »pravih«, prostovoljnih in prostih
svobodnjakov med tistimi novinarji, ki delajo zunaj tradicionalnih delov-
nih razmerij (in s tem delovnega prava), pa se zmanjšuje; obenem je položaj
svobodnjakov v primerjavi z redno zaposlenimi novinarji praviloma veliko
šibkejši. Med splošnimi ugotovitvami je tudi ta, da
»spremembe negativno vplivajo na kakovost uredniških vsebin in na vlogo
medijev kot javnih psov čuvajev. Negotovost zaposlitve prispeva k plahemu
poročanju in k upadu kritičnega preiskovalnega novinarstva; spremembe v
medijski koncentraciji in vladni pritiski vodijo v »ubogljive« novice in v kul-
turo samocenzure; medije kroti gonja za oglaševalskimi prihodki; in v neka-
terih primerih nizka plačila vodijo v upad etičnega poročanja.«74
72 Simona Rakuša, Cenzura, kdo te bo prenašal?, v: Dialogi, 7–8 (2007), 45.
73 Curran in Seaton, n. d., 89.
74 International Federation of Journalists, The Changing Nature of Work. A global Survey
and Case Study of Atypical Work in the Media Industry, 2006, vi. http://www.ifj.org/assets/
docs/068/112/3f bf94 4-95ebe70.pdf.
ma majhnima otrokoma, ki nima redne zaposlitve in dela za enega ali več me-
dijev. Od tega, koliko bodo ti mediji objavili, je odvisno, kako dobro ali slabo
bo njegova družina živela. Mediji pa ne bodo objavljali besedil, ki niso v skla-
du z njihovo uredniško politiko. To ne pomeni, da dejstva, ki bi bila navedena
v teh besedilih, ne bi bila resnična, to pomeni samo, da se urednikom v posa-
meznem mediju tema pač ne zdi dovolj »pomembna« ali pa da so mnenja in
ocene novinarja, ki so utemeljena na navedenih dejstvih, ne skladajo z uredni-
kovimi progledi na svet ali morda z njegovimi predstavami o tem, kako gleda-
jo na svet njegovi nadrejeni. Od tukaj ni daleč do trenutka, ko se novinar mor-
da odloči pisati nekoliko drugače ali o drugih temah, takšnih, ki jih lahko pro-
da, da bo imel za kruh.«72
Curran in Seaton sta že leta 1997 ugotavljala, da socialni in profesio-
nalni položaj vplivata na medijske vsebine: »Spremembe v strukturi novi-
narstva kot poklica v zadnjih 15 letih so imele »blažilni« vpliv. Nacionalni
tisk je vse bolj začel najemati freelancerje in ljudi na začasnih pogodbah, ki
so se pogosto znašli v tekmi z vse večjo rezervno armado podzaposlenih ali
začetniških novinarjev.« Obenem so nacionalni časopisi visoko nagraje-
vali zaposlene in ta »kombinacija ekonomskih privilegijev in vse globljega
brezna ekonomske negotovosti je vzgojila bolj poslušno delovno silo.«73
Na globalni ravni je po podatkih Mednarodne zveze novinarjev že sko-
raj tretjina novinarjev t. i. »atipičnih delavcev«. Vse več je »navideznih«
in »prisilnih« svobodnjakov, delež »pravih«, prostovoljnih in prostih
svobodnjakov med tistimi novinarji, ki delajo zunaj tradicionalnih delov-
nih razmerij (in s tem delovnega prava), pa se zmanjšuje; obenem je položaj
svobodnjakov v primerjavi z redno zaposlenimi novinarji praviloma veliko
šibkejši. Med splošnimi ugotovitvami je tudi ta, da
»spremembe negativno vplivajo na kakovost uredniških vsebin in na vlogo
medijev kot javnih psov čuvajev. Negotovost zaposlitve prispeva k plahemu
poročanju in k upadu kritičnega preiskovalnega novinarstva; spremembe v
medijski koncentraciji in vladni pritiski vodijo v »ubogljive« novice in v kul-
turo samocenzure; medije kroti gonja za oglaševalskimi prihodki; in v neka-
terih primerih nizka plačila vodijo v upad etičnega poročanja.«74
72 Simona Rakuša, Cenzura, kdo te bo prenašal?, v: Dialogi, 7–8 (2007), 45.
73 Curran in Seaton, n. d., 89.
74 International Federation of Journalists, The Changing Nature of Work. A global Survey
and Case Study of Atypical Work in the Media Industry, 2006, vi. http://www.ifj.org/assets/
docs/068/112/3f bf94 4-95ebe70.pdf.
