Page 34 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 34
Medijska politika v postsocializmu
jami (samo)cenzure, imajo novinarji in novinarke z visoko stopnjo oseb-
ne in poklicne integritete vsaj neposreden vzgib, da se posegom zoperstavi-
jo (redko uspešno), v primerih najbolj netransparentnih in subtilnih cen-
zorskih posegov (ki so tudi najpogostejši), pa je presoja tega, kaj je glede na
realnost medijske produkcije (še) legitimen in kaj (že) cenzorski uredniški
poseg v konkreten novinarski izdelek, za novinarja ali novinarko skrajno
težavna. Cenzuro – odeto v »plašč« uredniške politike in strokovne avto-
ritete, upravičevano, na primer, z »neprofesionalnostjo« novinarskega iz-
delka ali novinarja, brez dejanskih argumentov, zakrito v postopno preu-
smerjanje novinarske pozornosti od tem, ki jih imajo novinarji in novinar-
ke sami za pomembne, pa bi lahko škodile takim ali drugačnim interesom,
pomembnim za urednika (in/ali lastnika), na manj »škodljiva«področja,
odtegnitvijo produkcijskih sredstev (kar je uporaben cenzorski prijem
predvsem na televiziji) ipd. – je večinoma nemogoče »diagnosticirati«, ja-
sno in javno izpostaviti ter se ji zoperstaviti, in tako se lahko bolj ali manj
nemoteno odvija ves čas in povsod.
Kolumnistka časnika Dnevnik Tanja Lesničar Pučko je o mejah v no-
vinarstvu zapisala:
»Seveda je vprašanje, kdaj gre za cenzuro in kdaj za legitimna uredniška poobla-
stila in posege. Uredniki morajo narediti verodostojen časopis, popravljati novi-
narske napake, nevednosti, slab pristop k temam in neumnosti. Cenzura nastopi,
ko postane uredniški filter neprepusten za tekste ali oddaje, ki so profesionalno
dobri, uredniki pa jih zavrnejo ali krojijo brez novinarjeve vednosti, ker ne ustre-
zajo njihovemu ideološkemu profilu, ker hočejo preprečiti posledice razkritij ali
ker bi objava škodovala ljudem iz njihove interesne sfere.«61
Odgovorni urednik informativnega programa Televizije Slovenija Raj-
ko Gerič pa je o tem, kje je meja med cenzuro in legitimno uredniško od-
ločitvijo, povedal:
»Na to vprašanje je res težko odgovoriti. /…/ Skratka, vedno je lahko neka
uredniška presoja pojmovana kot cenzura ali samocenzura. /…/ Danes je na
svetu milijon novic in vsakdo si novice zamišlja po svoje, vsakdo ima svoje pri-
oritete. Zato je tu uredniška presoja, ki odloča o tem, kaj je prav, da naši gle-
dalci vidijo. In že to je na nek način cenzura, nekaj smo povedali, nekaj pa ni-
smo. V Dnevnik, ki traja približno 35 minut, gre praviloma 17 tonskih pri-
61 Matija Stepišnik, Resnice o slovenski novinarski zgodbi, v: Večer, 23. 12. 2006.
http://213.250.55.115/Ris2007/default.asp?kaj=3&id=2006122305148237.
jami (samo)cenzure, imajo novinarji in novinarke z visoko stopnjo oseb-
ne in poklicne integritete vsaj neposreden vzgib, da se posegom zoperstavi-
jo (redko uspešno), v primerih najbolj netransparentnih in subtilnih cen-
zorskih posegov (ki so tudi najpogostejši), pa je presoja tega, kaj je glede na
realnost medijske produkcije (še) legitimen in kaj (že) cenzorski uredniški
poseg v konkreten novinarski izdelek, za novinarja ali novinarko skrajno
težavna. Cenzuro – odeto v »plašč« uredniške politike in strokovne avto-
ritete, upravičevano, na primer, z »neprofesionalnostjo« novinarskega iz-
delka ali novinarja, brez dejanskih argumentov, zakrito v postopno preu-
smerjanje novinarske pozornosti od tem, ki jih imajo novinarji in novinar-
ke sami za pomembne, pa bi lahko škodile takim ali drugačnim interesom,
pomembnim za urednika (in/ali lastnika), na manj »škodljiva«področja,
odtegnitvijo produkcijskih sredstev (kar je uporaben cenzorski prijem
predvsem na televiziji) ipd. – je večinoma nemogoče »diagnosticirati«, ja-
sno in javno izpostaviti ter se ji zoperstaviti, in tako se lahko bolj ali manj
nemoteno odvija ves čas in povsod.
Kolumnistka časnika Dnevnik Tanja Lesničar Pučko je o mejah v no-
vinarstvu zapisala:
»Seveda je vprašanje, kdaj gre za cenzuro in kdaj za legitimna uredniška poobla-
stila in posege. Uredniki morajo narediti verodostojen časopis, popravljati novi-
narske napake, nevednosti, slab pristop k temam in neumnosti. Cenzura nastopi,
ko postane uredniški filter neprepusten za tekste ali oddaje, ki so profesionalno
dobri, uredniki pa jih zavrnejo ali krojijo brez novinarjeve vednosti, ker ne ustre-
zajo njihovemu ideološkemu profilu, ker hočejo preprečiti posledice razkritij ali
ker bi objava škodovala ljudem iz njihove interesne sfere.«61
Odgovorni urednik informativnega programa Televizije Slovenija Raj-
ko Gerič pa je o tem, kje je meja med cenzuro in legitimno uredniško od-
ločitvijo, povedal:
»Na to vprašanje je res težko odgovoriti. /…/ Skratka, vedno je lahko neka
uredniška presoja pojmovana kot cenzura ali samocenzura. /…/ Danes je na
svetu milijon novic in vsakdo si novice zamišlja po svoje, vsakdo ima svoje pri-
oritete. Zato je tu uredniška presoja, ki odloča o tem, kaj je prav, da naši gle-
dalci vidijo. In že to je na nek način cenzura, nekaj smo povedali, nekaj pa ni-
smo. V Dnevnik, ki traja približno 35 minut, gre praviloma 17 tonskih pri-
61 Matija Stepišnik, Resnice o slovenski novinarski zgodbi, v: Večer, 23. 12. 2006.
http://213.250.55.115/Ris2007/default.asp?kaj=3&id=2006122305148237.
