Page 35 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 35
Notranja (ne)svoboda tiska
spevkov. Torej že izbiramo med najmanj stotimi dogodki, ki bi lahko bili v
Dnevniku.«62
Časovne oziroma prostorske omejitve so del samoumevnosti novinar-
skega dela in če gremo preko posamezne medijske organizacije in se osredo-
točimo na celotno medijsko industrijo, v njej, kot smo že pokazali, stalno,
pravzaprav strukturno notranjo cenzuro, sproža tudi profesionalna ideo-
logija, zaradi katere ustvarjalci in ustvarjalke novinarskih vsebin rutinske-
ga omejevanja pretoka informacij večinoma niti ne zaznavajo kot proble-
matičnega.
Uredniki in urednice posegov v novinarske izdelke ne izvajajo le iz za-
vednih vzgibov, ampak je pogosto njihovo cenzuriranje novinarskih teks-
tov posledica nezavedne samocenzure, ki jo lahko imenujemo tudi pono-
tranjena cenzura. »Ljudje se prilagajajo s pomočjo ene od zavestnih ali ne-
zavednih oblik samocenzure, ne da bi jim bilo treba predpisovati, kako naj
se obnašajo.«63 Gre za ponotranjeno percepcijo širine svobode, ki jo ima
posameznik ali posameznica pri svojem delu v medijski organizaciji.
Način, kako samocenzura deluje, lahko povzamemo z besedami Johna
Keana v eseju o medijih in demokraciji. Keane piše, da je izkušnja totalita-
rizma v 20. stoletju poudarila problem avtocenzure, ki zagotovo ni omejen
na totalitarne režime:
»Pokazalo se je, da cenzura ni nujno vsevidno oko in jeklena pest oddaljene
oblasti, ki kraljuje nad svojimi podaniki. /…/ Cenzura lahko prevzame popol-
noma drugo obliko. Lahko odmeva v naši notranjosti, se naseli v nas samih in
vohuni za nami kot zasebni tajnik, ki nas opominja, naj nikdar ne prestopimo
meje. Notranji cenzor nas svari, da preveč postavljamo na kocko – svoj ugled,
svoje družine, kariere, službe, pravne posege proti svojemu podjetju. Zadrgne
nam ustnice, zatrepetamo in dvakrat premislimo – z nasmeškom.«64
Na praktični ravni dela v uredništvu je razvoj samocenzure pri posa-
meznih novinarjih in novinarkah, pravzaprav socializacijo v samocenzuro,
slikovito opisal Nicholas Johnson, nekdanji član ameriške Zvezne komisije
za komunikacije (Federal Communications Commission):
»Mlada novinarka napiše predlog teme, toda urednik pravi: »Mislim, da tega
ne bomo objavili.«
Ko gre novinarka drugič do urednika, ta pravi: »To se mi ne zdi dobra ideja.«
62 Zdravković, n. d.
63 Bourdieu, n. d., 13.
64 Keane, n. d., 47.
spevkov. Torej že izbiramo med najmanj stotimi dogodki, ki bi lahko bili v
Dnevniku.«62
Časovne oziroma prostorske omejitve so del samoumevnosti novinar-
skega dela in če gremo preko posamezne medijske organizacije in se osredo-
točimo na celotno medijsko industrijo, v njej, kot smo že pokazali, stalno,
pravzaprav strukturno notranjo cenzuro, sproža tudi profesionalna ideo-
logija, zaradi katere ustvarjalci in ustvarjalke novinarskih vsebin rutinske-
ga omejevanja pretoka informacij večinoma niti ne zaznavajo kot proble-
matičnega.
Uredniki in urednice posegov v novinarske izdelke ne izvajajo le iz za-
vednih vzgibov, ampak je pogosto njihovo cenzuriranje novinarskih teks-
tov posledica nezavedne samocenzure, ki jo lahko imenujemo tudi pono-
tranjena cenzura. »Ljudje se prilagajajo s pomočjo ene od zavestnih ali ne-
zavednih oblik samocenzure, ne da bi jim bilo treba predpisovati, kako naj
se obnašajo.«63 Gre za ponotranjeno percepcijo širine svobode, ki jo ima
posameznik ali posameznica pri svojem delu v medijski organizaciji.
Način, kako samocenzura deluje, lahko povzamemo z besedami Johna
Keana v eseju o medijih in demokraciji. Keane piše, da je izkušnja totalita-
rizma v 20. stoletju poudarila problem avtocenzure, ki zagotovo ni omejen
na totalitarne režime:
»Pokazalo se je, da cenzura ni nujno vsevidno oko in jeklena pest oddaljene
oblasti, ki kraljuje nad svojimi podaniki. /…/ Cenzura lahko prevzame popol-
noma drugo obliko. Lahko odmeva v naši notranjosti, se naseli v nas samih in
vohuni za nami kot zasebni tajnik, ki nas opominja, naj nikdar ne prestopimo
meje. Notranji cenzor nas svari, da preveč postavljamo na kocko – svoj ugled,
svoje družine, kariere, službe, pravne posege proti svojemu podjetju. Zadrgne
nam ustnice, zatrepetamo in dvakrat premislimo – z nasmeškom.«64
Na praktični ravni dela v uredništvu je razvoj samocenzure pri posa-
meznih novinarjih in novinarkah, pravzaprav socializacijo v samocenzuro,
slikovito opisal Nicholas Johnson, nekdanji član ameriške Zvezne komisije
za komunikacije (Federal Communications Commission):
»Mlada novinarka napiše predlog teme, toda urednik pravi: »Mislim, da tega
ne bomo objavili.«
Ko gre novinarka drugič do urednika, ta pravi: »To se mi ne zdi dobra ideja.«
62 Zdravković, n. d.
63 Bourdieu, n. d., 13.
64 Keane, n. d., 47.
