Page 33 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 33
Notranja (ne)svoboda tiska
predpisuje, da novinarji ne smejo biti sankcionirani zaradi izražanja mnenj
in stališč, ob tem pa ne predvideva nikakršnih sankcij za tiste, ki to kršijo.
Do sankcioniranja novinarjev in novinark prihaja znotraj medijskih
organizacij, s čimer pridemo do notranje cenzure. Gre za vprašanje možno-
sti uresničevanja avtonomije in svobode izražanja posameznikov in posa-
meznic znotraj medijskih družb, kar smo načeli že ob pregledu akterjev in
napetosti v novinarskem polju. Neposredni izvajalci te vrste cenzure so ti-
sti, ki so tudi sami del medijskih organizacij, v kadrovskih hierarhijah viš-
je kot tisti, ki so neposredni ustvarjalci in ustvarjalke medijskih vsebin, pri
čemer gre praviloma za »prevajanje« zunanje cenzure na notranjo raven,
na dejansko delovanje posameznikov in posameznic ter uredništev kot ce-
lote znotraj medijskih organizacij.
Lahko gre za neposredne posege in pritiske lastnikov in upraviteljev
(torej: poslovnega dela medijskih družb) na novinarje in urednike, lahko
pa tudi za posege samih (odgovornih) urednikov v imenu parcialnih in-
teresov – običajno z razlago, da se dogajajo v imenu »uredniške politike«
ali/in da posamezni novinarski izdelek »ni dovolj profesionalen«. Mesto v
organizacijski hierarhiji daje urednikom in urednicam pozicijsko avtorite-
to in s tem pooblastilo, da odločijo o profesionalnosti ali neprofesionalno-
sti posameznega novinarskega izdelka, lahko tudi posameznega novinarja
ali novinarke nasploh. Tudi če vsebinsko odločitev dejansko sprejme kdo
drug, ki je še višje v kadrovski hierarhiji, je praviloma – za ustvarjanje in/ali
vzdrževanje vtisa avtonomije uredništva – urednik ali urednica tisti oziro-
ma tista, ki odločitev posreduje novinarjem in novinarkam.
Navzven manj kot formalizirana zunanja, znotraj medijskih organiza-
cij (oziroma za novinarje in novinarke) pa še vedno razmeroma transpa-
rentna notranja cenzura so neobjave celotnih prispevkov ali izločitve po-
sameznih integralnih delov s strani urednikov in urednic z argumentaci-
jo, kot jo je na primer pred nedavnim slišal eden od slovenskih novinarjev,
ki je v prispevek umestil kritično izjavo relevantnega sogovornika: »Če to
objavimo, bodo rekli, da rušimo ministra.«60 V takih primerih uredniko-
va samocenzura vodi v cenzuriranje (in sčasoma samocenzuriranje) novi-
narjev in novinark. Ko je podana argumentacija s tako jasnimi implikaci-
60 Cenzura seveda ni omejena le na preprečitve objav posameznih novinarskih izdelkov ali njiho-
vih delov. Lahko se kaže v preprečitvi poročanja o določeni tematiki nasploh, lahko je tudi uper-
jena zoper posameznike ali posameznice zunaj medijskih organizacij – nekateri strokovnjaki in
strokovnjakinje za posamezna področja, na primer, v posameznih medijih zaradi svojih stališč
preprosto veljajo za nesprejemljive sogovornike in sogovornice, zato se jih ne vabi v studio, ne in-
tervjuva in ne omenja v prispevkih, če že, pa zelo mimobežno.
predpisuje, da novinarji ne smejo biti sankcionirani zaradi izražanja mnenj
in stališč, ob tem pa ne predvideva nikakršnih sankcij za tiste, ki to kršijo.
Do sankcioniranja novinarjev in novinark prihaja znotraj medijskih
organizacij, s čimer pridemo do notranje cenzure. Gre za vprašanje možno-
sti uresničevanja avtonomije in svobode izražanja posameznikov in posa-
meznic znotraj medijskih družb, kar smo načeli že ob pregledu akterjev in
napetosti v novinarskem polju. Neposredni izvajalci te vrste cenzure so ti-
sti, ki so tudi sami del medijskih organizacij, v kadrovskih hierarhijah viš-
je kot tisti, ki so neposredni ustvarjalci in ustvarjalke medijskih vsebin, pri
čemer gre praviloma za »prevajanje« zunanje cenzure na notranjo raven,
na dejansko delovanje posameznikov in posameznic ter uredništev kot ce-
lote znotraj medijskih organizacij.
Lahko gre za neposredne posege in pritiske lastnikov in upraviteljev
(torej: poslovnega dela medijskih družb) na novinarje in urednike, lahko
pa tudi za posege samih (odgovornih) urednikov v imenu parcialnih in-
teresov – običajno z razlago, da se dogajajo v imenu »uredniške politike«
ali/in da posamezni novinarski izdelek »ni dovolj profesionalen«. Mesto v
organizacijski hierarhiji daje urednikom in urednicam pozicijsko avtorite-
to in s tem pooblastilo, da odločijo o profesionalnosti ali neprofesionalno-
sti posameznega novinarskega izdelka, lahko tudi posameznega novinarja
ali novinarke nasploh. Tudi če vsebinsko odločitev dejansko sprejme kdo
drug, ki je še višje v kadrovski hierarhiji, je praviloma – za ustvarjanje in/ali
vzdrževanje vtisa avtonomije uredništva – urednik ali urednica tisti oziro-
ma tista, ki odločitev posreduje novinarjem in novinarkam.
Navzven manj kot formalizirana zunanja, znotraj medijskih organiza-
cij (oziroma za novinarje in novinarke) pa še vedno razmeroma transpa-
rentna notranja cenzura so neobjave celotnih prispevkov ali izločitve po-
sameznih integralnih delov s strani urednikov in urednic z argumentaci-
jo, kot jo je na primer pred nedavnim slišal eden od slovenskih novinarjev,
ki je v prispevek umestil kritično izjavo relevantnega sogovornika: »Če to
objavimo, bodo rekli, da rušimo ministra.«60 V takih primerih uredniko-
va samocenzura vodi v cenzuriranje (in sčasoma samocenzuriranje) novi-
narjev in novinark. Ko je podana argumentacija s tako jasnimi implikaci-
60 Cenzura seveda ni omejena le na preprečitve objav posameznih novinarskih izdelkov ali njiho-
vih delov. Lahko se kaže v preprečitvi poročanja o določeni tematiki nasploh, lahko je tudi uper-
jena zoper posameznike ali posameznice zunaj medijskih organizacij – nekateri strokovnjaki in
strokovnjakinje za posamezna področja, na primer, v posameznih medijih zaradi svojih stališč
preprosto veljajo za nesprejemljive sogovornike in sogovornice, zato se jih ne vabi v studio, ne in-
tervjuva in ne omenja v prispevkih, če že, pa zelo mimobežno.
