Page 32 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 32
Medijska politika v postsocializmu
založniki dejansko krojijo uredniške politike, ki jim člani njihovega osebja
običajno sledijo.58
V skladu s širitvijo pogleda na svobodo tiska – ko pogled pravzaprav
ožimo na samo medijsko industrijo –, privzemamo širše pojmovanje cen-
zure, kot je tisto, ki jo omejuje na bolj ali manj neposredne posege politič-
nih oblasti. Posredno smo že nakazali obstoj tržne cenzure, o kateri piše-
jo številni avtorji. John Keane tako meni, da tržni liberalizem preozko poj-
muje »cenzuro« kot izvajanje monopolne oblasti države, ki omejuje izme-
njavo mnenj med različnimi skupinami državljanov: »Problem je v tem, da
tržni liberalizem spregleduje dejstvo, da so trgi kompleksne strukture, v ka-
terih korporativni oblikovalci odločitev rutinsko delujejo kot cenzorji. Tr-
žna konkurenca proizvaja tržno cenzuro.«59
Ob tem, da lahko razlikujemo vrste cenzure glede na primarni interes,
ki jo poraja – politični ali ekonomski, lahko cenzuro opazujemo tudi gle-
de na njenega konkretnega agenta v vsakokratni situaciji. Po tej plati lahko
glede na izvor oziroma vzvod cenzurnih prijemov govorimo o zunanji, no-
tranji in ponotranjeni cenzuri, pri čemer so tudi tu ločnice nejasne, vzvo-
di pa zelo prepleteni.
V teoretskih delih je najpogosteje in najbolj temeljito obravnavana zu-
nanja cenzura (najbolj politična, v zadnjem obdobju tudi tržna) in tudi
zato se ji v tem pisanju ne bomo posebej posvečali. V našem poskusu she-
matiziranja oblik cenzure jo pojmujemo kot posege akterjev zunaj samih
medijev oziroma tistih, ki v medijih nastopajo ali bi lahko nastopali kot
predmet obravnave in v svoji osnovni družbeni vlogi niso del produkcije
novinarskih vsebin.
Zunanje omejitve svobodnega pretoka informacij so tudi – s strani po-
litičnih vrhov sprejeti – pravni okviri delovnih razmerij, ki zahtevajo »po-
slušnost delodajalcem« in zagotavljajo priročne mehanizme disciplini-
ranja in sankcioniranja »neposlušnih« novinarjev in novinark. Zunanji
vzvod za uveljavljanje (samo)cenzure je nenazadnje tudi pasivnost držav-
nih institucij pri zaščiti avtonomije novinarjev in novinark ter uredništev
kot celote in nasploh pri nadzoru nad zakonitostjo delovanja medijskih
podjetij. Še ob učinkovitem nadzoru, ki ga v Sloveniji ni, bi bila medijska
zakonodaja za zaščito avtonomije posameznih novinarjev in novinark ko-
majda uporabna. Eden vodilnih slovenskih pravnikov, ki deluje na podro-
čju medijev, je ZMed označil za »sklop deklaracij«. Med drugim ZMed
58 N. d., 115.
59 Keane, n. d., 89.
založniki dejansko krojijo uredniške politike, ki jim člani njihovega osebja
običajno sledijo.58
V skladu s širitvijo pogleda na svobodo tiska – ko pogled pravzaprav
ožimo na samo medijsko industrijo –, privzemamo širše pojmovanje cen-
zure, kot je tisto, ki jo omejuje na bolj ali manj neposredne posege politič-
nih oblasti. Posredno smo že nakazali obstoj tržne cenzure, o kateri piše-
jo številni avtorji. John Keane tako meni, da tržni liberalizem preozko poj-
muje »cenzuro« kot izvajanje monopolne oblasti države, ki omejuje izme-
njavo mnenj med različnimi skupinami državljanov: »Problem je v tem, da
tržni liberalizem spregleduje dejstvo, da so trgi kompleksne strukture, v ka-
terih korporativni oblikovalci odločitev rutinsko delujejo kot cenzorji. Tr-
žna konkurenca proizvaja tržno cenzuro.«59
Ob tem, da lahko razlikujemo vrste cenzure glede na primarni interes,
ki jo poraja – politični ali ekonomski, lahko cenzuro opazujemo tudi gle-
de na njenega konkretnega agenta v vsakokratni situaciji. Po tej plati lahko
glede na izvor oziroma vzvod cenzurnih prijemov govorimo o zunanji, no-
tranji in ponotranjeni cenzuri, pri čemer so tudi tu ločnice nejasne, vzvo-
di pa zelo prepleteni.
V teoretskih delih je najpogosteje in najbolj temeljito obravnavana zu-
nanja cenzura (najbolj politična, v zadnjem obdobju tudi tržna) in tudi
zato se ji v tem pisanju ne bomo posebej posvečali. V našem poskusu she-
matiziranja oblik cenzure jo pojmujemo kot posege akterjev zunaj samih
medijev oziroma tistih, ki v medijih nastopajo ali bi lahko nastopali kot
predmet obravnave in v svoji osnovni družbeni vlogi niso del produkcije
novinarskih vsebin.
Zunanje omejitve svobodnega pretoka informacij so tudi – s strani po-
litičnih vrhov sprejeti – pravni okviri delovnih razmerij, ki zahtevajo »po-
slušnost delodajalcem« in zagotavljajo priročne mehanizme disciplini-
ranja in sankcioniranja »neposlušnih« novinarjev in novinark. Zunanji
vzvod za uveljavljanje (samo)cenzure je nenazadnje tudi pasivnost držav-
nih institucij pri zaščiti avtonomije novinarjev in novinark ter uredništev
kot celote in nasploh pri nadzoru nad zakonitostjo delovanja medijskih
podjetij. Še ob učinkovitem nadzoru, ki ga v Sloveniji ni, bi bila medijska
zakonodaja za zaščito avtonomije posameznih novinarjev in novinark ko-
majda uporabna. Eden vodilnih slovenskih pravnikov, ki deluje na podro-
čju medijev, je ZMed označil za »sklop deklaracij«. Med drugim ZMed
58 N. d., 115.
59 Keane, n. d., 89.
