Page 41 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 41
Notranja (ne)svoboda tiska
je odločno odvrnil: »Če vam vaše podjetje preprečuje, da bi pokrivali do-
ločene novice, bi morali zamenjati službo.«
Ringierov odziv je močno spomnil na podoben izid razprav o notranji
svobodi v nekaterih slovenskih uredništvih: »Ko smo na enem izmed no-
vinarskih aktivov v časopisu Večer razpravljali o teh vprašanjih, je eden iz-
med urednikov dejal, da je pač treba upoštevati realnost, in sicer, da ure-
dniško politiko zastavlja lastnik. /…/ Če se novinarji z novo uredniško po-
litiko ne strinjajo, če se ne morejo »izživeti«, kot je pristavil drugi, jim pre-
ostane le, da zamenjajo službo.«79
Kaj pomeni za svobodo tiska, izražanja, misli in mnenj, če so novinarji
in novinarke, ki se ne strinjajo z usmeritvijo lastnika, preprosto poslani na
cesto? In kaj, če novinarji in novinarke ne morejo niti zamenjati službe, kot
je na majhnem slovenskem medijskem trgu (zaradi koncentracije lastništva
pa vse bolj tudi na večjih trgih) pogosto? Alternativa je, da novinarji in no-
vinarke ne zamenjajo le službe, ampak poklic v celoti. Oboje so storili že
številni, mesta tistih, ki zapustijo medijsko kolesje, pa nemudoma zapolni-
jo nove »produkcijske sile«. Vedno znova se začenja krog »socializacije«
v nenapisana pravila medijske produkcije, vzgajanje novih članov in članic
uredništev, ki naj bi bili »avtonomno« bolj konformistični in bolj lojalni.
Kaj vse to pomeni za demokracijo? So mediji za njeno funkcioniranje
v resnici manj pomembni, kot bi sklepali iz visokega mesta svobode tiska
v demokratičnem pravnem redu? Naj sprejmemo, da so gospodarske in ne
demokratične institucije tiste, ki zarisujejo meje svobode izražanja? Je svo-
bodo tiska dejansko treba razumeti le kot svobodo razpolaganja z medijsko
lastnino? Je neodvisno novinarstvo bolj pogrešljivo, kot bi si želeli v profe-
sionalnih krogih? Ali pač se o pomenu medijev in novinarstva ne pretira-
va in bi morali biti državljani in državljanke zaradi vsega, kar se dogaja v
medijski industriji, resno v skrbeh? Bodo državljani in državljanke priho-
dnosti sploh še zaznali, da imajo razloge za skrbi? Ali bo pač treba ugoto-
viti, da sta se nekje na poti v novi svet, s popotnico popolne komercializa-
cije in hiperpotrošništva, do medijev kritična javnost in javna kritika neo-
paženo poslovili?
V Sloveniji so se v zadnjih letih razprave o svobodi znotraj medijev
okrepile in samoumevnost notranjih razmer(ij) so novinarji in novinarke
večkrat postavili pod vprašaj. To pa doslej ni prineslo kakšnih radikalnih
sprememb znotraj medijske produkcije, ampak večinoma le dodatne potr-
ditve, da so novinarji in novinarke dejansko povsem pri dnu hierarhičnih
79 Borut Mekina, Burek proti horseburgerju, v: Dialogi, 7–8 (2007), 33.
je odločno odvrnil: »Če vam vaše podjetje preprečuje, da bi pokrivali do-
ločene novice, bi morali zamenjati službo.«
Ringierov odziv je močno spomnil na podoben izid razprav o notranji
svobodi v nekaterih slovenskih uredništvih: »Ko smo na enem izmed no-
vinarskih aktivov v časopisu Večer razpravljali o teh vprašanjih, je eden iz-
med urednikov dejal, da je pač treba upoštevati realnost, in sicer, da ure-
dniško politiko zastavlja lastnik. /…/ Če se novinarji z novo uredniško po-
litiko ne strinjajo, če se ne morejo »izživeti«, kot je pristavil drugi, jim pre-
ostane le, da zamenjajo službo.«79
Kaj pomeni za svobodo tiska, izražanja, misli in mnenj, če so novinarji
in novinarke, ki se ne strinjajo z usmeritvijo lastnika, preprosto poslani na
cesto? In kaj, če novinarji in novinarke ne morejo niti zamenjati službe, kot
je na majhnem slovenskem medijskem trgu (zaradi koncentracije lastništva
pa vse bolj tudi na večjih trgih) pogosto? Alternativa je, da novinarji in no-
vinarke ne zamenjajo le službe, ampak poklic v celoti. Oboje so storili že
številni, mesta tistih, ki zapustijo medijsko kolesje, pa nemudoma zapolni-
jo nove »produkcijske sile«. Vedno znova se začenja krog »socializacije«
v nenapisana pravila medijske produkcije, vzgajanje novih članov in članic
uredništev, ki naj bi bili »avtonomno« bolj konformistični in bolj lojalni.
Kaj vse to pomeni za demokracijo? So mediji za njeno funkcioniranje
v resnici manj pomembni, kot bi sklepali iz visokega mesta svobode tiska
v demokratičnem pravnem redu? Naj sprejmemo, da so gospodarske in ne
demokratične institucije tiste, ki zarisujejo meje svobode izražanja? Je svo-
bodo tiska dejansko treba razumeti le kot svobodo razpolaganja z medijsko
lastnino? Je neodvisno novinarstvo bolj pogrešljivo, kot bi si želeli v profe-
sionalnih krogih? Ali pač se o pomenu medijev in novinarstva ne pretira-
va in bi morali biti državljani in državljanke zaradi vsega, kar se dogaja v
medijski industriji, resno v skrbeh? Bodo državljani in državljanke priho-
dnosti sploh še zaznali, da imajo razloge za skrbi? Ali bo pač treba ugoto-
viti, da sta se nekje na poti v novi svet, s popotnico popolne komercializa-
cije in hiperpotrošništva, do medijev kritična javnost in javna kritika neo-
paženo poslovili?
V Sloveniji so se v zadnjih letih razprave o svobodi znotraj medijev
okrepile in samoumevnost notranjih razmer(ij) so novinarji in novinarke
večkrat postavili pod vprašaj. To pa doslej ni prineslo kakšnih radikalnih
sprememb znotraj medijske produkcije, ampak večinoma le dodatne potr-
ditve, da so novinarji in novinarke dejansko povsem pri dnu hierarhičnih
79 Borut Mekina, Burek proti horseburgerju, v: Dialogi, 7–8 (2007), 33.
