Page 30 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 30
Medijska politika v postsocializmu
Zgovoren je odgovor (najprej imenovanega, potem razrešenega in po
dveh menjavah vnovič imenovanega odgovornega urednika časnika Delo)
Darijana Koširja na vprašanje, kako doživlja besedo cenzura in ali se z njo
srečuje pri svojem delu, kar je uvodoma zanikal (v času intervjuja je bil Ko-
šir namestnik odgovornega urednika Dela:
»Je pa res, da smo uredniki začeli malo bolj strogo gledati na to, kaj je uredni-
ška politika, in če se znotraj časopisa dogovorimo, da bomo neko zadevo pelja-
li na ta in ta način, potem to poskušamo tudi povedati novinarjem in zadeve
delamo na ta in ta način, kot smo se kot uredništvo dogovorili. Velika večina
novinarjev to popolnoma razume, enim se pa zdi to škandalozno, da pač no-
vinar nima popolnoma prostih rok. /…/ Prihaja do teh nesporazumov, ko uredni-
ki poskušamo uveljaviti neka pravila, za katera se novinarjem zdi, da ne gre-
do v njihov kontekst. Potem pa nastane problem. Ampak tega res ne bi pripiso-
val cenzuri, ker tega ni, temveč uveljavljanju neke uredniške politike, nekih profesional-
nih standardov. /…/ Uredniški posel je vsebinska presoja posameznih vprašanj,
kako se boš posameznega vprašanja lotil, v skladu s programsko zasnovo časo-
pisa in uredniško politiko časopisa. In če se pač časopis odloči, da bo eno stvar peljal
na določen način, potem je to en dogovor, za katerega morajo novinarji razumeti, da so
se pač uredniki tako odločili./51/ Zato smo uredniki tukaj. /…/ Vsak časopis v svetu
tako funkcionira in ne si delati iluzij, da je kjer koli kakor koli drugače. Pri nas
je včasih šla zadeva celo proti razpuščenosti, zdaj je bolj prisoten hierarhičen na-
čin vodenja časopisa v skladu z nekimi usmeritvami, ki jih pač vedno diktirajo la-
stnik, uprava in odgovorni urednik. In to je neizogibno. Ti trije ter področni ure-
dniki vedno v vsakem časopisu diktirajo usmeritev. /vsi poudarki N. N./«52
Razdelitev pristojnosti v uredništvih, skupaj s sklopom rutin in prepri-
čanj, udejanjenih v poročevalskih vrednotah, Vogrinc opredeljuje kot po-
klicno novinarsko ideologijo53 in pojasnjuje:
»Pojem poklicne ideologije se v medijskih in kulturnih študijih zlasti nanaša
na sklop strategij, s katerimi pripadniki nekega družbeno pomembnega po-
klica, npr. zdravniki, policisti, novinarji, vzdržujejo nadzor nad tem, kdo lahko
zelo splošno. Če karikiramo: vsi mediji so odprti za različna mnenja, služijo javnosti, se zavzema-
jo za svobodo izražanja … V praksi je omejevanje novinarske svobode izražanja dejansko zvede-
no na bistveno ožjo raven, in sicer prav preko mehanizma »uredniške politike«, ki ga navaja So-
loski – in za katerega je v nasprotju s programsko zasnovo značilno to, da meje in usmeritve niso
določene v pisni obliki, ampak se razvijejo v procesu kreacije novinarskega habitusa, če uporabi-
mo Bourdieujev izraz.
51 Zanimiv in pomenljiv preskok: na začetku stavka se »časopis odloči«, potem »so se pač ure-
dniki tako odločili«.
52 Lana Zdravković, Kakšna cenzura?, v: Dialogi 7–8 (2007), 56–57.
53 Vogrinc, n. d., 149.
Zgovoren je odgovor (najprej imenovanega, potem razrešenega in po
dveh menjavah vnovič imenovanega odgovornega urednika časnika Delo)
Darijana Koširja na vprašanje, kako doživlja besedo cenzura in ali se z njo
srečuje pri svojem delu, kar je uvodoma zanikal (v času intervjuja je bil Ko-
šir namestnik odgovornega urednika Dela:
»Je pa res, da smo uredniki začeli malo bolj strogo gledati na to, kaj je uredni-
ška politika, in če se znotraj časopisa dogovorimo, da bomo neko zadevo pelja-
li na ta in ta način, potem to poskušamo tudi povedati novinarjem in zadeve
delamo na ta in ta način, kot smo se kot uredništvo dogovorili. Velika večina
novinarjev to popolnoma razume, enim se pa zdi to škandalozno, da pač no-
vinar nima popolnoma prostih rok. /…/ Prihaja do teh nesporazumov, ko uredni-
ki poskušamo uveljaviti neka pravila, za katera se novinarjem zdi, da ne gre-
do v njihov kontekst. Potem pa nastane problem. Ampak tega res ne bi pripiso-
val cenzuri, ker tega ni, temveč uveljavljanju neke uredniške politike, nekih profesional-
nih standardov. /…/ Uredniški posel je vsebinska presoja posameznih vprašanj,
kako se boš posameznega vprašanja lotil, v skladu s programsko zasnovo časo-
pisa in uredniško politiko časopisa. In če se pač časopis odloči, da bo eno stvar peljal
na določen način, potem je to en dogovor, za katerega morajo novinarji razumeti, da so
se pač uredniki tako odločili./51/ Zato smo uredniki tukaj. /…/ Vsak časopis v svetu
tako funkcionira in ne si delati iluzij, da je kjer koli kakor koli drugače. Pri nas
je včasih šla zadeva celo proti razpuščenosti, zdaj je bolj prisoten hierarhičen na-
čin vodenja časopisa v skladu z nekimi usmeritvami, ki jih pač vedno diktirajo la-
stnik, uprava in odgovorni urednik. In to je neizogibno. Ti trije ter področni ure-
dniki vedno v vsakem časopisu diktirajo usmeritev. /vsi poudarki N. N./«52
Razdelitev pristojnosti v uredništvih, skupaj s sklopom rutin in prepri-
čanj, udejanjenih v poročevalskih vrednotah, Vogrinc opredeljuje kot po-
klicno novinarsko ideologijo53 in pojasnjuje:
»Pojem poklicne ideologije se v medijskih in kulturnih študijih zlasti nanaša
na sklop strategij, s katerimi pripadniki nekega družbeno pomembnega po-
klica, npr. zdravniki, policisti, novinarji, vzdržujejo nadzor nad tem, kdo lahko
zelo splošno. Če karikiramo: vsi mediji so odprti za različna mnenja, služijo javnosti, se zavzema-
jo za svobodo izražanja … V praksi je omejevanje novinarske svobode izražanja dejansko zvede-
no na bistveno ožjo raven, in sicer prav preko mehanizma »uredniške politike«, ki ga navaja So-
loski – in za katerega je v nasprotju s programsko zasnovo značilno to, da meje in usmeritve niso
določene v pisni obliki, ampak se razvijejo v procesu kreacije novinarskega habitusa, če uporabi-
mo Bourdieujev izraz.
51 Zanimiv in pomenljiv preskok: na začetku stavka se »časopis odloči«, potem »so se pač ure-
dniki tako odločili«.
52 Lana Zdravković, Kakšna cenzura?, v: Dialogi 7–8 (2007), 56–57.
53 Vogrinc, n. d., 149.
