Page 28 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 28
Medijska politika v postsocializmu
Bourdieu izpostavlja zakonitost, ki jo morajo upoštevati vsi ustvarjalci:
»/Č/im širšo publiko si hoče pridobiti neki medij ali katero koli sredstvo
izražanja, tem bolj se mora znebiti ostrine, vsega, kar bi lahko ločevalo, raz-
dvajalo, /…/ tem bolj si mora prizadevati, da ne bi »nikogar šokiral«, kakor
se temu reče, da ne bi nikoli odpiral problemov, če že, pa samo probleme,
ki nimajo zgodovine.« 38 Podobno meni Ben Bagdikian: »Časopisi so nev-
tralizirali informacije iz bojazni, da bi močne novice in pogledi, ki bi zado-
voljevali en del občinstva, vznemirili drug del, in s tem zmanjšali naklado,
od katere so odvisni oglaševalski prihodki.«39
Bitka za prihodke torej brusi robove medijskih vsebin in jih dela vse
bolj »splošno všečne«, zato se je že povsem uveljavil infotainment, infor-
mativno razvedrilo. Informativne oddaje se »mehčajo«, dogodki so ve-
dno bolj poenostavljeni, stil prezentacije je vse bolj pomemben od vsebine
informacije, kriterij zanimivosti pa vse bolj prevladuje nad kriterijem po-
membnosti oziroma prevzema njegovo podobo. Ključna zapoved je ohra-
niti zanimanje, ključno merilo uspeha in kakovosti – tudi novinarskega
dela – so podatki o gledanosti, poslušanosti in branosti.40 »Uredniki so se
pričeli vse bolj zavedati, da je potrebno skrbeti za razvedrilo bralcev, poslu-
šalcev oziroma gledalcev in da se časniki, ki bodo ponujali izključno teh-
tne novice, ne bodo več prodajali,« 41 povzema Hargreaves, Vogrinc pa v
kontekstu »strukturnih učinkov pogojev dela v družbeni in tehnični deli-
tvi dela v medijskih organizacijah«42 piše, da je pomembnost neke novice
»v praksi tako vedno posledica uredniške odločitve, ki je morda v dialogu z
novinarjem (ali, prej ali potem, s prizadetimi objekti poročanja ali publiko)
tako ali drugače utemeljena, ki pa je performativna: uredniku lahko sodelav-
ci pripisujejo več ali manj znanja, izkušenj, »občutka«, avtonomnosti v odno-
su do uprave ali lastnikov medija ali do nosilcev moči, a navsezadnje je sprejeta
odločitev njegova odgovornost v delitvi dela.«43
Zadnja skupina v tej osnovni shemi delitve dela, akterjev in napetosti
znotraj novinarskega polja, sicer prva, na katero letijo kritike zaradi medij-
skih vsebin, so njihovi neposredni ustvarjalci, torej novinarji in novinar-
ke.44 Bourdieu ugotavlja, da
38 Bourdieu, n. d., 39.
39 Ben Bagdikian, Media Monopoly, Boston 2000, 178.
40 Neva Nahtigal, Informativno razvedrilo. Značilnosti in narava televizijskih novic (diplomska
naloga), Ljubljana 2001.
41 Hargreaves, n. d., 63.
42 Vogrinc, n. d., 150.
43 N. d., 155.
44 Osebno odgovornost za posledice njihovega dela predpisuje tudi slovenski zakon o medijih.
Bourdieu izpostavlja zakonitost, ki jo morajo upoštevati vsi ustvarjalci:
»/Č/im širšo publiko si hoče pridobiti neki medij ali katero koli sredstvo
izražanja, tem bolj se mora znebiti ostrine, vsega, kar bi lahko ločevalo, raz-
dvajalo, /…/ tem bolj si mora prizadevati, da ne bi »nikogar šokiral«, kakor
se temu reče, da ne bi nikoli odpiral problemov, če že, pa samo probleme,
ki nimajo zgodovine.« 38 Podobno meni Ben Bagdikian: »Časopisi so nev-
tralizirali informacije iz bojazni, da bi močne novice in pogledi, ki bi zado-
voljevali en del občinstva, vznemirili drug del, in s tem zmanjšali naklado,
od katere so odvisni oglaševalski prihodki.«39
Bitka za prihodke torej brusi robove medijskih vsebin in jih dela vse
bolj »splošno všečne«, zato se je že povsem uveljavil infotainment, infor-
mativno razvedrilo. Informativne oddaje se »mehčajo«, dogodki so ve-
dno bolj poenostavljeni, stil prezentacije je vse bolj pomemben od vsebine
informacije, kriterij zanimivosti pa vse bolj prevladuje nad kriterijem po-
membnosti oziroma prevzema njegovo podobo. Ključna zapoved je ohra-
niti zanimanje, ključno merilo uspeha in kakovosti – tudi novinarskega
dela – so podatki o gledanosti, poslušanosti in branosti.40 »Uredniki so se
pričeli vse bolj zavedati, da je potrebno skrbeti za razvedrilo bralcev, poslu-
šalcev oziroma gledalcev in da se časniki, ki bodo ponujali izključno teh-
tne novice, ne bodo več prodajali,« 41 povzema Hargreaves, Vogrinc pa v
kontekstu »strukturnih učinkov pogojev dela v družbeni in tehnični deli-
tvi dela v medijskih organizacijah«42 piše, da je pomembnost neke novice
»v praksi tako vedno posledica uredniške odločitve, ki je morda v dialogu z
novinarjem (ali, prej ali potem, s prizadetimi objekti poročanja ali publiko)
tako ali drugače utemeljena, ki pa je performativna: uredniku lahko sodelav-
ci pripisujejo več ali manj znanja, izkušenj, »občutka«, avtonomnosti v odno-
su do uprave ali lastnikov medija ali do nosilcev moči, a navsezadnje je sprejeta
odločitev njegova odgovornost v delitvi dela.«43
Zadnja skupina v tej osnovni shemi delitve dela, akterjev in napetosti
znotraj novinarskega polja, sicer prva, na katero letijo kritike zaradi medij-
skih vsebin, so njihovi neposredni ustvarjalci, torej novinarji in novinar-
ke.44 Bourdieu ugotavlja, da
38 Bourdieu, n. d., 39.
39 Ben Bagdikian, Media Monopoly, Boston 2000, 178.
40 Neva Nahtigal, Informativno razvedrilo. Značilnosti in narava televizijskih novic (diplomska
naloga), Ljubljana 2001.
41 Hargreaves, n. d., 63.
42 Vogrinc, n. d., 150.
43 N. d., 155.
44 Osebno odgovornost za posledice njihovega dela predpisuje tudi slovenski zakon o medijih.
