Page 26 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 26
Medijska politika v postsocializmu
da podjetje še vedno nadzira 35 odstotkov celotne naklade revij v Združe-
nih državah Amerike.«30 Podobno že desetletja opažajo v Veliki Britani-
ji. Kraljeva komisija za tisk (Royal Press Committee) je tako leta 1977 ugo-
tovila: »Bolj, kot da ima tisk druge poslovne interese, je resnično reči, da
je tisk postal podružnica drugih industrij.«31 Zato Kraljeva komisija leta
1977 – v nasprotju s predhodnima – ni več obravnavala pravice lastnikov,
da določajo uredniško politiko, kot samoumevne in je med drugim pisala o
tem, da je treba »zaščititi urednike in novinarje pred lastniki.«32
Zelo učinkovitega »recepta za zaščito« še do danes niso iznašli ne v Ve-
liki Britaniji ne nikjer drugje, parcialni poskusi pa vključujejo pavšalna zago-
tovila avtonomije v medijski zakonodaji, »samozaščitna« – in v odnosu do
uprav komajda uporab(lje)na – določila v poklicnih novinarskih kodeksih,
ponekod tudi samoregulativne mehanizme, ki jih ne sprejmejo le novinar-
ji in novinarke, ampak se k njim zavežejo tudi medijski lastniki, na primer
z določili v kolektivnih pogodbah ali s posebnimi sporazumi na ravni večje
medijske korporacije oziroma vpeljavo notranjih pravil in dogovorov o avto-
nomiji uredništev.33 Slednji so praviloma »odziv na vse večje skrbi medijskih
potrošnikov o uredniški avtonomiji in s tem novinarski kredibilnosti.«34
Lahko jih beremo predvsem kot poskus blažitve negativnih učinkov realno-
sti medijske produkcije na trgu, v smislu upadanja porabe določenih medij-
skih produktov, njihovi realni učinki v novinarskem polju pa so minimalni.
»Uredniški dogovori delujejo učinkovito samo v primeru, da je lastnikom –
poleg neposrednega vpliva na uredniško politiko – onemogočeno tudi po-
sredno vplivanje. Moč lastnikov in njihov vpliv se tako kažeta s spoštovanjem
pogodb o delu, z zagotavljanjem zadostnih finančnih sredstev za novinarsko
delo (predvsem sredstev za preiskovalne zgodbe), s preprečevanjem vplivov
oglaševalcev, z dodatnim izobraževanjem novinarjev ter njihovo zadostno
pravno in socialno varnostjo.«35
30 Ian Hargreaves, Novinarstvo: Zelo kratek uvod, Ljubljana 2007, 102.
31 James Curran in Jean Seaton, Power Without Responsibility: The Press and Broadcasting in Bri-
tain, London 1997, 290.
32 N. m.
33 Neva Nahtigal, Lahko rečete, da ste avtonomni?, v: Delovno gradivo Sindikata novinarjev Slo-
venije za spodbujanje razprave in za informacijsko podporo novinarjem in novinarkam pri uvelja-
vljanju poklicne avtonomije, Ankaran 2006.
34 Christian Möller in Johannes von Dohnanyi, The Impact of Media Concentration on Professio-
nal Journalism, Dunaj 2003, 47. http://www.osce.org/publications/rfm/2003/12/12244_102_
en.pdf.
35 Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić, n. d., 23.
da podjetje še vedno nadzira 35 odstotkov celotne naklade revij v Združe-
nih državah Amerike.«30 Podobno že desetletja opažajo v Veliki Britani-
ji. Kraljeva komisija za tisk (Royal Press Committee) je tako leta 1977 ugo-
tovila: »Bolj, kot da ima tisk druge poslovne interese, je resnično reči, da
je tisk postal podružnica drugih industrij.«31 Zato Kraljeva komisija leta
1977 – v nasprotju s predhodnima – ni več obravnavala pravice lastnikov,
da določajo uredniško politiko, kot samoumevne in je med drugim pisala o
tem, da je treba »zaščititi urednike in novinarje pred lastniki.«32
Zelo učinkovitega »recepta za zaščito« še do danes niso iznašli ne v Ve-
liki Britaniji ne nikjer drugje, parcialni poskusi pa vključujejo pavšalna zago-
tovila avtonomije v medijski zakonodaji, »samozaščitna« – in v odnosu do
uprav komajda uporab(lje)na – določila v poklicnih novinarskih kodeksih,
ponekod tudi samoregulativne mehanizme, ki jih ne sprejmejo le novinar-
ji in novinarke, ampak se k njim zavežejo tudi medijski lastniki, na primer
z določili v kolektivnih pogodbah ali s posebnimi sporazumi na ravni večje
medijske korporacije oziroma vpeljavo notranjih pravil in dogovorov o avto-
nomiji uredništev.33 Slednji so praviloma »odziv na vse večje skrbi medijskih
potrošnikov o uredniški avtonomiji in s tem novinarski kredibilnosti.«34
Lahko jih beremo predvsem kot poskus blažitve negativnih učinkov realno-
sti medijske produkcije na trgu, v smislu upadanja porabe določenih medij-
skih produktov, njihovi realni učinki v novinarskem polju pa so minimalni.
»Uredniški dogovori delujejo učinkovito samo v primeru, da je lastnikom –
poleg neposrednega vpliva na uredniško politiko – onemogočeno tudi po-
sredno vplivanje. Moč lastnikov in njihov vpliv se tako kažeta s spoštovanjem
pogodb o delu, z zagotavljanjem zadostnih finančnih sredstev za novinarsko
delo (predvsem sredstev za preiskovalne zgodbe), s preprečevanjem vplivov
oglaševalcev, z dodatnim izobraževanjem novinarjev ter njihovo zadostno
pravno in socialno varnostjo.«35
30 Ian Hargreaves, Novinarstvo: Zelo kratek uvod, Ljubljana 2007, 102.
31 James Curran in Jean Seaton, Power Without Responsibility: The Press and Broadcasting in Bri-
tain, London 1997, 290.
32 N. m.
33 Neva Nahtigal, Lahko rečete, da ste avtonomni?, v: Delovno gradivo Sindikata novinarjev Slo-
venije za spodbujanje razprave in za informacijsko podporo novinarjem in novinarkam pri uvelja-
vljanju poklicne avtonomije, Ankaran 2006.
34 Christian Möller in Johannes von Dohnanyi, The Impact of Media Concentration on Professio-
nal Journalism, Dunaj 2003, 47. http://www.osce.org/publications/rfm/2003/12/12244_102_
en.pdf.
35 Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić, n. d., 23.
