Page 24 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 24
Medijska politika v postsocializmu
Glavni akterji in napetosti novinarskega polja
Iz medijske organizacijske hierarhije so razvidni nosilci ključnih vlog
na novinarskem polju (osredotočamo se le na produkcijski del), med kate-
rimi vladajo stalni odnosi napetosti. Ti med drugim zrcalijo osrednji kon-
flikt sodobne medijske krajine, zaradi katerega so akterji novinarskega po-
lja priče in udeleženci boja med vlogo, ki je medijem pripisana v demokra-
tičnih političnih sistemih na eni ter v kapitalističnih gospodarskih siste-
mih na drugi strani (ob tem pa so politični in gospodarski sistemi ter elite,
ki jih obvladujejo, vse bolj prepleteni). Poenostavljeno lahko povzamemo,
da je prva maksima v demokratičnem smislu, da so mediji »javni psi čuva-
ji«, ki morajo delovati v interesu javnosti, izpolnjevati njeno pravico do ob-
veščenosti in zagotavljati nadzor nad delovanjem oblasti, prva maksima v
kapitalističnem smislu pa, da so mediji gospodarske družbe, ki morajo de-
lovati v interesu lastnikov in zagotavljati dobiček. Tako lahko spremljamo
napetosti med različnimi vrednotami, ki se kažejo tudi v naslavljanju posa-
meznikov in posameznic kot državljanov in državljank oziroma članov in
članic javnosti na eni ter kot potrošnikov in potrošnic na drugi strani (pa
hkrati v eni osebi).
Brian McNair v sociološki analizi novinarstva izpostavlja, da je novi-
nar ali novinarka podrejen vrsti upraviteljev, navzgor vse do lastnika, kar
je morda očitno dejstvo, vendar tisti, ki kritizirajo novinarske izdelke (ou-
tput), od leve do desne perspektive, pogosto precenjujejo mero, do katere so
novinarji in novinarke svobodni (free agents), zato zlahka usmerijo svojo
kritiko na napačen naslov.24 Kot ugotavlja Jože Vogrinc, se v hierarhičnih
organizacijah »pritiski prevajajo navzdol in navznoter, od lastnikov medi-
ja prek uprave po uredniški hierarhiji do novinarjev; uredniki so jih deležni
v formalni obliki (ki je lahko posredna, npr. manj denarja za neko redak-
cijo), še več pa v neformalni (prošnje, sugestije, obljube in grožnje vodstva;
pogovori s pomembneži na uradnih in zasebnih prireditvah, njihovi tele-
fonski klici v redakcijo itn.). Večinoma gre torej za posredne vzgibe k temu,
o čem naj se piše ali ne, kako naj se poroča in kako ne.«25
Kot bomo poskusili ilustrirati tudi z nekaterimi navedbami v sklepnem
delu, je za medijske lastnike in uprave medijska svoboda najprej in pred-
vsem svoboda trga; medijska dejavnost je najprej in predvsem industrija, ki
naslavlja potrošnike in potrošnice; medijske organizacije so najprej in pred-
vsem sredstvo za doseganje dobička in uveljavljanje partikularnih intere-
24 McNair, n. m.
25 Jože Vogrinc, Poklicna ideologija novinarjev ter cenzura in samocenzura, v: Dialogi 7–8
(2007), 155.
Glavni akterji in napetosti novinarskega polja
Iz medijske organizacijske hierarhije so razvidni nosilci ključnih vlog
na novinarskem polju (osredotočamo se le na produkcijski del), med kate-
rimi vladajo stalni odnosi napetosti. Ti med drugim zrcalijo osrednji kon-
flikt sodobne medijske krajine, zaradi katerega so akterji novinarskega po-
lja priče in udeleženci boja med vlogo, ki je medijem pripisana v demokra-
tičnih političnih sistemih na eni ter v kapitalističnih gospodarskih siste-
mih na drugi strani (ob tem pa so politični in gospodarski sistemi ter elite,
ki jih obvladujejo, vse bolj prepleteni). Poenostavljeno lahko povzamemo,
da je prva maksima v demokratičnem smislu, da so mediji »javni psi čuva-
ji«, ki morajo delovati v interesu javnosti, izpolnjevati njeno pravico do ob-
veščenosti in zagotavljati nadzor nad delovanjem oblasti, prva maksima v
kapitalističnem smislu pa, da so mediji gospodarske družbe, ki morajo de-
lovati v interesu lastnikov in zagotavljati dobiček. Tako lahko spremljamo
napetosti med različnimi vrednotami, ki se kažejo tudi v naslavljanju posa-
meznikov in posameznic kot državljanov in državljank oziroma članov in
članic javnosti na eni ter kot potrošnikov in potrošnic na drugi strani (pa
hkrati v eni osebi).
Brian McNair v sociološki analizi novinarstva izpostavlja, da je novi-
nar ali novinarka podrejen vrsti upraviteljev, navzgor vse do lastnika, kar
je morda očitno dejstvo, vendar tisti, ki kritizirajo novinarske izdelke (ou-
tput), od leve do desne perspektive, pogosto precenjujejo mero, do katere so
novinarji in novinarke svobodni (free agents), zato zlahka usmerijo svojo
kritiko na napačen naslov.24 Kot ugotavlja Jože Vogrinc, se v hierarhičnih
organizacijah »pritiski prevajajo navzdol in navznoter, od lastnikov medi-
ja prek uprave po uredniški hierarhiji do novinarjev; uredniki so jih deležni
v formalni obliki (ki je lahko posredna, npr. manj denarja za neko redak-
cijo), še več pa v neformalni (prošnje, sugestije, obljube in grožnje vodstva;
pogovori s pomembneži na uradnih in zasebnih prireditvah, njihovi tele-
fonski klici v redakcijo itn.). Večinoma gre torej za posredne vzgibe k temu,
o čem naj se piše ali ne, kako naj se poroča in kako ne.«25
Kot bomo poskusili ilustrirati tudi z nekaterimi navedbami v sklepnem
delu, je za medijske lastnike in uprave medijska svoboda najprej in pred-
vsem svoboda trga; medijska dejavnost je najprej in predvsem industrija, ki
naslavlja potrošnike in potrošnice; medijske organizacije so najprej in pred-
vsem sredstvo za doseganje dobička in uveljavljanje partikularnih intere-
24 McNair, n. m.
25 Jože Vogrinc, Poklicna ideologija novinarjev ter cenzura in samocenzura, v: Dialogi 7–8
(2007), 155.
