Page 23 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 23
Notranja (ne)svoboda tiska
Na vrhu medijske organizacijske piramide je direktor ali predsednik
uprave, ki je redko in praviloma le v manjših medijih tudi (so)lastnik, v ve-
čini primerov pa odgovarja lastniku ali lastnikom. Ti so – predvsem ko gre
za večja založniška podjetja – običajno imetniki delnic, redko kot posame-
zniki, praviloma pa kot podjetja, ki upravljanje s svojo (medijsko) lastnino
nadzorujejo preko nadzornih odborov21 in o njegovi ustreznosti odločajo
na skupščinah.
Upravnemu vrhu sledijo specialisti za posamezna organizacijska oziro-
ma poslovna področja, na primer za kadre, za oglaševanje, naročnine itd. –
v tem smislu so vzpostavljene tudi posamezne enote v medijski organizaci-
ji. Uredništvo je (le) ena od teh enot, ki glede na strukturo prihodkov ve-
dno bolj izgublja »produkcijsko vrednost« in tudi avtonomnost v odno-
su do oglaševanja in torej do oglaševalskega oddelka (kar je tudi izraz ve-
dno večje prisile ekonomskega polja, kot o tem piše Bourdieu). Ob tem pa
je »delovno okolje uredništva začetna točka za delovanje posameznega no-
vinarja ali novinarke, ki definira njegove rutine in omejitve.«22
Na čelu hierarhije uredništva je odgovorni urednik ali odgovorna ure-
dnica, ki – tudi pravno – odgovarja za vse objavljene vsebine. Običajno
ima namestnika ali namestnico, v organizacijski piramidi pa po pristoj-
nostih sledijo uredniki in urednice za posamezna področja ali uredništva
(področni uredniki oziroma uredniki in urednice uredništev, na primer
za notranjo politiko, zunanjo politiko, gospodarstvo, kulturo, šport itd.,
v elektronskih medijih npr. tudi za informativni program, dokumentarni
program itd.). Novinarji in novinarke so glede na svoja področja dela pra-
viloma razvrščeni v posamezne redakcije in vedno vedo, da bodo šli njiho-
vi izdelki »preko organizacijske verige hierarhično razvrščenih urednikov
in urednic ter njihovih pomočnikov in pomočnic«.23
Hierarhična razvrstitev obstaja tudi med novinarji in novinarkami. V
materialnem smislu se izkazuje v obliki različnih faktorjev oziroma koefi-
cientov za določanje plačila glede na zahtevnost del (lahko tudi glede na
druga, manj legitimna merila, kar v uredništvih sproža precejšnje napeto-
sti), v nematerialnem pa gre za status, razmerja moči in vpliva znotraj ured-
ništev.
21 Nadzorni odbori imajo lahko večjo ali manjšo vlogo za delovanje uredništev, v nekaterih pri-
merih so oni pristojni za imenovanje odgovornih urednikov, čeprav gre tudi pri tem praviloma le
za potrditev predlogov uprave ali direktorja.
22 Brian McNair, The Sociology of Journalism, London 1998, 62.
23 Gaye Tuchman, Objectivity as Strategic Ritual: An Examination of Newsmen's Notions of
Objectivity, v: Howard Tumber (ur.), News: A Reader, Oxford 1999, 298.
Na vrhu medijske organizacijske piramide je direktor ali predsednik
uprave, ki je redko in praviloma le v manjših medijih tudi (so)lastnik, v ve-
čini primerov pa odgovarja lastniku ali lastnikom. Ti so – predvsem ko gre
za večja založniška podjetja – običajno imetniki delnic, redko kot posame-
zniki, praviloma pa kot podjetja, ki upravljanje s svojo (medijsko) lastnino
nadzorujejo preko nadzornih odborov21 in o njegovi ustreznosti odločajo
na skupščinah.
Upravnemu vrhu sledijo specialisti za posamezna organizacijska oziro-
ma poslovna področja, na primer za kadre, za oglaševanje, naročnine itd. –
v tem smislu so vzpostavljene tudi posamezne enote v medijski organizaci-
ji. Uredništvo je (le) ena od teh enot, ki glede na strukturo prihodkov ve-
dno bolj izgublja »produkcijsko vrednost« in tudi avtonomnost v odno-
su do oglaševanja in torej do oglaševalskega oddelka (kar je tudi izraz ve-
dno večje prisile ekonomskega polja, kot o tem piše Bourdieu). Ob tem pa
je »delovno okolje uredništva začetna točka za delovanje posameznega no-
vinarja ali novinarke, ki definira njegove rutine in omejitve.«22
Na čelu hierarhije uredništva je odgovorni urednik ali odgovorna ure-
dnica, ki – tudi pravno – odgovarja za vse objavljene vsebine. Običajno
ima namestnika ali namestnico, v organizacijski piramidi pa po pristoj-
nostih sledijo uredniki in urednice za posamezna področja ali uredništva
(področni uredniki oziroma uredniki in urednice uredništev, na primer
za notranjo politiko, zunanjo politiko, gospodarstvo, kulturo, šport itd.,
v elektronskih medijih npr. tudi za informativni program, dokumentarni
program itd.). Novinarji in novinarke so glede na svoja področja dela pra-
viloma razvrščeni v posamezne redakcije in vedno vedo, da bodo šli njiho-
vi izdelki »preko organizacijske verige hierarhično razvrščenih urednikov
in urednic ter njihovih pomočnikov in pomočnic«.23
Hierarhična razvrstitev obstaja tudi med novinarji in novinarkami. V
materialnem smislu se izkazuje v obliki različnih faktorjev oziroma koefi-
cientov za določanje plačila glede na zahtevnost del (lahko tudi glede na
druga, manj legitimna merila, kar v uredništvih sproža precejšnje napeto-
sti), v nematerialnem pa gre za status, razmerja moči in vpliva znotraj ured-
ništev.
21 Nadzorni odbori imajo lahko večjo ali manjšo vlogo za delovanje uredništev, v nekaterih pri-
merih so oni pristojni za imenovanje odgovornih urednikov, čeprav gre tudi pri tem praviloma le
za potrditev predlogov uprave ali direktorja.
22 Brian McNair, The Sociology of Journalism, London 1998, 62.
23 Gaye Tuchman, Objectivity as Strategic Ritual: An Examination of Newsmen's Notions of
Objectivity, v: Howard Tumber (ur.), News: A Reader, Oxford 1999, 298.
