Page 21 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 21
Notranja (ne)svoboda tiska
no trojico praksa-habitus-polje.12 Za temo prispevka je najbolj relevantno
Bourdieujevo delo, posvečeno televiziji, v katerem francoski sociolog uve-
de pojem novinarskega polja.
Polje je opredeljeno kot »družbeno strukturirani prostor, polje sil –
v njem imamo nadrejene in podrejene, v njem vladajo stalni, permanen-
tni odnosi neenakosti, ki se kažejo znotraj tega univerzuma – univerzuma,
ki je hkrati tudi prizorišče bojev za spremembo ali ohranitev tega polja sil.
Znotraj tega polja vsak posameznik v konkurenci z drugimi uveljavlja (re-
lativno) silo, katere nosilec je in ki definira njegov položaj v polju ter po-
sledično tudi njegovo strategijo.«13 Ob uvedbi novinarskega polja Bourdi-
eu pojasnjuje, da je novinarski svet mikrokozmos, »ki ima svoje lastne za-
kone, definirajo pa ga njegov položaj v globalnem svetu in privlačna oziro-
ma odbojna sila, s katero nanj delujejo drugi mikrokozmosi. Če rečemo, da
je avtonomen, da ima svoje lastne zakone, to pomeni, da dogajanja v njem
ne moremo razlagati neposredno na podlagi zunanjih dejavnikov.«14 Posa-
mezniki in posameznice znotraj tega polja so torej nosilci relativne sile, nji-
hov položaj in strategije pa definirajo različni dejavniki: »Da bi razumeli,
kaj lahko naredi novinar, moramo imeti pred očmi celo vrsto parametrov:
prvič položaj njegovega medijskega telesa, na primer TF1 ali Le Monde, v
novinarskem polju, drugič pa njegov lastni položaj v prostoru tega časopi-
sa ali TV hiše.«15
Stopnja avtonomije posameznega novinarja ali novinarke je, tako Bo-
urdieu:
»odvisna predvsem od tega, kolikšna je koncentracija tiskanih medijev (z zmanj-
ševanjem števila potencialnih delodajalcev se povečuje negotovost zaposli-
tve), nadalje od položaja, ki ga zavzema njegov časopis med drugimi časopisi,
se pravi, kako blizu ali daleč od »intelektualnega« ali »komercialnega« pola se na-
12 »S konceptom prakse poskuša prijeti moment subjektivne resničnosti akterjev v družbenih
procesih, njihovo kreativnost in aktivno prizadevanje za spreminjanje sveta okoli sebe, s koncep-
tom polja poskuša razumeti objektivne družbene (strukturalne) pogoje, znotraj katerih bolj ali
manj svobodno delujejo posamezniki, habitus pa predstavlja /…/ dinamični koncept, s katerim
poskuša zapopasti vzajemno vplivanje subjektivnih in objektivnih značilnosti družbenega v nje-
govem dialektičnem bistvu.« (Peter Stanković, Družbena struktura in človekovo delovanje, Lju-
bljana 2001, 38.) Razvoj habitusa poteka kot »ponotranjenje institucionalnih norm in pričako-
vanj, ki strukturirajo naše delovanje« (Mike Wayne, Marxism and Media Studies: Key Concepts
and Contemporary Trends, London 2003, 28), zato je dejansko stopnjo avtonomije težko ugota-
vljati. Lash (Sociologija postmodernizma, Ljubljana 1993, 242) izpostavlja, da je Bourdieu prav-
zaprav nedosleden pri pojasnjevanju, od kod sploh avtonomija.
13 Pierre Bourdieu, Na televiziji, Ljubljana 2001, 36.
14 N. d., 35.
15 N. d., 36.
no trojico praksa-habitus-polje.12 Za temo prispevka je najbolj relevantno
Bourdieujevo delo, posvečeno televiziji, v katerem francoski sociolog uve-
de pojem novinarskega polja.
Polje je opredeljeno kot »družbeno strukturirani prostor, polje sil –
v njem imamo nadrejene in podrejene, v njem vladajo stalni, permanen-
tni odnosi neenakosti, ki se kažejo znotraj tega univerzuma – univerzuma,
ki je hkrati tudi prizorišče bojev za spremembo ali ohranitev tega polja sil.
Znotraj tega polja vsak posameznik v konkurenci z drugimi uveljavlja (re-
lativno) silo, katere nosilec je in ki definira njegov položaj v polju ter po-
sledično tudi njegovo strategijo.«13 Ob uvedbi novinarskega polja Bourdi-
eu pojasnjuje, da je novinarski svet mikrokozmos, »ki ima svoje lastne za-
kone, definirajo pa ga njegov položaj v globalnem svetu in privlačna oziro-
ma odbojna sila, s katero nanj delujejo drugi mikrokozmosi. Če rečemo, da
je avtonomen, da ima svoje lastne zakone, to pomeni, da dogajanja v njem
ne moremo razlagati neposredno na podlagi zunanjih dejavnikov.«14 Posa-
mezniki in posameznice znotraj tega polja so torej nosilci relativne sile, nji-
hov položaj in strategije pa definirajo različni dejavniki: »Da bi razumeli,
kaj lahko naredi novinar, moramo imeti pred očmi celo vrsto parametrov:
prvič položaj njegovega medijskega telesa, na primer TF1 ali Le Monde, v
novinarskem polju, drugič pa njegov lastni položaj v prostoru tega časopi-
sa ali TV hiše.«15
Stopnja avtonomije posameznega novinarja ali novinarke je, tako Bo-
urdieu:
»odvisna predvsem od tega, kolikšna je koncentracija tiskanih medijev (z zmanj-
ševanjem števila potencialnih delodajalcev se povečuje negotovost zaposli-
tve), nadalje od položaja, ki ga zavzema njegov časopis med drugimi časopisi,
se pravi, kako blizu ali daleč od »intelektualnega« ali »komercialnega« pola se na-
12 »S konceptom prakse poskuša prijeti moment subjektivne resničnosti akterjev v družbenih
procesih, njihovo kreativnost in aktivno prizadevanje za spreminjanje sveta okoli sebe, s koncep-
tom polja poskuša razumeti objektivne družbene (strukturalne) pogoje, znotraj katerih bolj ali
manj svobodno delujejo posamezniki, habitus pa predstavlja /…/ dinamični koncept, s katerim
poskuša zapopasti vzajemno vplivanje subjektivnih in objektivnih značilnosti družbenega v nje-
govem dialektičnem bistvu.« (Peter Stanković, Družbena struktura in človekovo delovanje, Lju-
bljana 2001, 38.) Razvoj habitusa poteka kot »ponotranjenje institucionalnih norm in pričako-
vanj, ki strukturirajo naše delovanje« (Mike Wayne, Marxism and Media Studies: Key Concepts
and Contemporary Trends, London 2003, 28), zato je dejansko stopnjo avtonomije težko ugota-
vljati. Lash (Sociologija postmodernizma, Ljubljana 1993, 242) izpostavlja, da je Bourdieu prav-
zaprav nedosleden pri pojasnjevanju, od kod sploh avtonomija.
13 Pierre Bourdieu, Na televiziji, Ljubljana 2001, 36.
14 N. d., 35.
15 N. d., 36.
