Page 20 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 20
Medijska politika v postsocializmu
nomije uredništva, je obveza izdajatelja, da pridobi mnenje članov in čla-
nic uredništva, kadar bistveno spreminja programsko zasnovo (17. člen) in
kadar namerava razrešiti ali imenovati odgovornega urednika ali urednico
(18. člen). V praksi ta dva instituta nimata posebne teže – v Sloveniji je zna-
nih več primerov, ko je bilo pridobivanje mnenja uredništva zgolj formali-
zem in izdajatelji izida glasovanja v uredništvu niso upoštevali.10
Medijska zakonodaja po eni strani predpostavlja in zahteva avtono-
mnost uredništva, po drugi strani pa ne vsebuje jasne zahteve po striktni
ločitvi vodstvenih funkcij upravnega in uredniškega dela medijskih družb.
Tako zakon o medijih vsebuje »nespodobno povabilo« upravi v uredni-
štvo (zadnji odmeven primer združitve vodstvenih funkcij je Večer) ter do-
pušča neposreden in neločljiv preplet (že samih po sebi problematičnih,
kot bomo nakazali v nadaljevanju) standardov novinarskega poklica in
profesionalnih meril za izbiro novic, komentarjev, mnenj in informacij na-
sploh s poslovnimi interesi medijske organizacije.11
Ob tem je treba omeniti še konflikt med obveznostmi, ki jih novinar-
jem in novinarkam nalaga poklicna samoregulacija, bolj ali manj neposre-
dno pa tudi pravni okviri delovanja medijev, in obveznostmi, ki jim jih na-
laga delovnopravna zakonodaja. Ta namreč zavezuje delavca k poslušnosti
delodajalcu ter prepoveduje povzročanje moralne škode in ogrožanje mate-
rialnih interesov delodajalca. V več primerih je bilo to uporabljeno za for-
malno in/ali neformalno sankcioniranje novinarjev in novinark, ki so raz-
krili podrobnosti o pritiskih in drugih problemih znotraj medijskih orga-
nizacij.
V splošnem se zastavlja vprašanje, do kod sežejo interesi delodajalca, ki
naj jih delavci ne bi ogrozili, in kako se ta »delavska poslušnost« sklada s
profesionalno normo, da novinar ali novinarka ne sme zadrževati za jav-
nost pomembnih informacij.
Novinarsko polje in avtonomija
Med številnimi teorijami o medijih, ki izhajajo iz različnih znastvenih
disciplin ter odstirajo različne plasti, se za ta pogled na svobodo, avtonomi-
jo in njune omejitve kot primerno (a nikakor ne edino veljavno) izhodišče
kaže delo Pierrea Bourdieuja, ki o avtonomiji piše v povezavi s konceptual-
10 Glej npr. Neva Nahtigal, Kadrovske spremembe v medijih, v: Medijska preža, maj 2006.
11 Za podrobnosti o oblikovanju medijske politike v Sloveniji glej Sandra Bašić Hrvatin in Mar-
ko Milosavljević, Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih, Ljubljana 2001; Sandra Bašić Hr-
vatin in Brankica Petković, In temu pravite medijski trg?, Ljubljana 2008.
nomije uredništva, je obveza izdajatelja, da pridobi mnenje članov in čla-
nic uredništva, kadar bistveno spreminja programsko zasnovo (17. člen) in
kadar namerava razrešiti ali imenovati odgovornega urednika ali urednico
(18. člen). V praksi ta dva instituta nimata posebne teže – v Sloveniji je zna-
nih več primerov, ko je bilo pridobivanje mnenja uredništva zgolj formali-
zem in izdajatelji izida glasovanja v uredništvu niso upoštevali.10
Medijska zakonodaja po eni strani predpostavlja in zahteva avtono-
mnost uredništva, po drugi strani pa ne vsebuje jasne zahteve po striktni
ločitvi vodstvenih funkcij upravnega in uredniškega dela medijskih družb.
Tako zakon o medijih vsebuje »nespodobno povabilo« upravi v uredni-
štvo (zadnji odmeven primer združitve vodstvenih funkcij je Večer) ter do-
pušča neposreden in neločljiv preplet (že samih po sebi problematičnih,
kot bomo nakazali v nadaljevanju) standardov novinarskega poklica in
profesionalnih meril za izbiro novic, komentarjev, mnenj in informacij na-
sploh s poslovnimi interesi medijske organizacije.11
Ob tem je treba omeniti še konflikt med obveznostmi, ki jih novinar-
jem in novinarkam nalaga poklicna samoregulacija, bolj ali manj neposre-
dno pa tudi pravni okviri delovanja medijev, in obveznostmi, ki jim jih na-
laga delovnopravna zakonodaja. Ta namreč zavezuje delavca k poslušnosti
delodajalcu ter prepoveduje povzročanje moralne škode in ogrožanje mate-
rialnih interesov delodajalca. V več primerih je bilo to uporabljeno za for-
malno in/ali neformalno sankcioniranje novinarjev in novinark, ki so raz-
krili podrobnosti o pritiskih in drugih problemih znotraj medijskih orga-
nizacij.
V splošnem se zastavlja vprašanje, do kod sežejo interesi delodajalca, ki
naj jih delavci ne bi ogrozili, in kako se ta »delavska poslušnost« sklada s
profesionalno normo, da novinar ali novinarka ne sme zadrževati za jav-
nost pomembnih informacij.
Novinarsko polje in avtonomija
Med številnimi teorijami o medijih, ki izhajajo iz različnih znastvenih
disciplin ter odstirajo različne plasti, se za ta pogled na svobodo, avtonomi-
jo in njune omejitve kot primerno (a nikakor ne edino veljavno) izhodišče
kaže delo Pierrea Bourdieuja, ki o avtonomiji piše v povezavi s konceptual-
10 Glej npr. Neva Nahtigal, Kadrovske spremembe v medijih, v: Medijska preža, maj 2006.
11 Za podrobnosti o oblikovanju medijske politike v Sloveniji glej Sandra Bašić Hrvatin in Mar-
ko Milosavljević, Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih, Ljubljana 2001; Sandra Bašić Hr-
vatin in Brankica Petković, In temu pravite medijski trg?, Ljubljana 2008.
