Page 19 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 19
Notranja (ne)svoboda tiska
vanje svobode izražanja in svoboden pretok informacij (ob čemer se pred-
postavlja sprejemanje že omenjenih etičnih omejitev). Pravna in druga za-
gotovila avtonomije naj bi tako bila zagotovila možnosti za odgovorno
uresničevanje svobode izražanja; posameznikom in posameznicam naj bi
omogočala, da novinarsko delo lahko opravljajo v skladu s profesionalni-
mi merili in standardi.
V nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je s poklicno avtonomijo
– takoj za ustavno pravico do svobodnega izražanja – najbolj neposredno
povezan Zakon o medijih (ZMed).7 Ta sicer izpostavlja pomen »avtono-
mnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev«, vendar ne vsebuje opre-
delitve avtonomije uredništva, prav tako ne konkretnih mehanizmov za
njeno uveljavljanje. V zvezi s tem ZMed8 le napoti na temeljne pravne akte
medijskih družb, ki da morajo med drugim opredeliti stopnjo avtonomi-
je.9 Edini pravni institut, v ZMed neposredno namenjen udejanjanju avto-
7 ZMed v 6. členu določa, da dejavnost medijev »temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in
varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti me-
dijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novi-
narjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnova-
mi in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev
prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.« Formalni okviri neodvisnosti in samo-
stojnosti znotraj medijev so torej programske zasnove, ki so po zakonu v pristojnosti izdajateljev,
v širšem smislu pa že omenjena profesionalna merila. Podobno opredeljuje 21. člen, posvečen no-
vinarjem, ki med drugim določa, da se novinarju »ne sme odpovedati delovnega razmerja ali pre-
kiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako dru-
gače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko
zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi /poudarila N. N./.«
8 Ob opredelitvi uredništva v 20. členu: »(1) Uredništvo sestavljajo odgovorni urednik oziroma
odgovorni uredniki, drugi uredniki in novinarji, v skladu s temeljnim pravnim aktom izdajate-
lja pa lahko tudi drugi avtorji prispevkov oziroma programski sodelavci. Pravna razmerja med
izdajateljem in uredništvom ter osnovna medsebojna razmerja znotraj uredništva so določena s
temeljnim pravnim aktom izdajatelja v skladu s tem zakonom, pri čemer ta akt določi stopnjo av-
tonomije uredništva pri urejanju razmerij znotraj uredništva. V primeru, da pri izdajatelju medi-
ja ni zaposlenih več urednikov ali novinarjev, lahko opravlja funkcijo uredništva odgovorni ure-
dnik sam. (2) Uredništvo, uredniki, novinarji in avtorji drugih prispevkov so v okviru programske
zasnove in v skladu s temeljnim pravnim aktom izdajatelja pri svojem delu neodvisni in samostoj-
ni /poudarila N. N./.«
9 Pregled vzorca temeljnih pravnih aktov 18 izdajateljev, ki so po razvidu medijev v času pregle-
da skupaj izdajali 92 medijev, je pokazal, da so njihova določila na področju avtonomije večino-
ma le prepisi pavšalnih zakonskih določil. Večinoma ne opredeljujejo razmerij med uredništvom
in upravo ter ne vsebujejo postopkov za urejanje notranjih odnosov v uredništvu (kar se izka-
že predvsem v primerih zapletov z zavrnitvami novinarskih vsebin, razveljavljanjem uredniških
odločitev, nesoglasji med posameznimi redakcijami ipd.). V večini primerov tudi ne predvideva-
jo uredniških statutov ali drugih aktov, s katerimi bi uredništva te odnose samostojno opredeli-
la. Povzeto po: Neva Nahtigal, Pregled formalne ureditve uredniške avtonomije, prvi del: Temelj-
ni pravni akti medijskih družb, Ljubljana 2006.
vanje svobode izražanja in svoboden pretok informacij (ob čemer se pred-
postavlja sprejemanje že omenjenih etičnih omejitev). Pravna in druga za-
gotovila avtonomije naj bi tako bila zagotovila možnosti za odgovorno
uresničevanje svobode izražanja; posameznikom in posameznicam naj bi
omogočala, da novinarsko delo lahko opravljajo v skladu s profesionalni-
mi merili in standardi.
V nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je s poklicno avtonomijo
– takoj za ustavno pravico do svobodnega izražanja – najbolj neposredno
povezan Zakon o medijih (ZMed).7 Ta sicer izpostavlja pomen »avtono-
mnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev«, vendar ne vsebuje opre-
delitve avtonomije uredništva, prav tako ne konkretnih mehanizmov za
njeno uveljavljanje. V zvezi s tem ZMed8 le napoti na temeljne pravne akte
medijskih družb, ki da morajo med drugim opredeliti stopnjo avtonomi-
je.9 Edini pravni institut, v ZMed neposredno namenjen udejanjanju avto-
7 ZMed v 6. členu določa, da dejavnost medijev »temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in
varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti me-
dijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novi-
narjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnova-
mi in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev
prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.« Formalni okviri neodvisnosti in samo-
stojnosti znotraj medijev so torej programske zasnove, ki so po zakonu v pristojnosti izdajateljev,
v širšem smislu pa že omenjena profesionalna merila. Podobno opredeljuje 21. člen, posvečen no-
vinarjem, ki med drugim določa, da se novinarju »ne sme odpovedati delovnega razmerja ali pre-
kiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako dru-
gače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko
zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi /poudarila N. N./.«
8 Ob opredelitvi uredništva v 20. členu: »(1) Uredništvo sestavljajo odgovorni urednik oziroma
odgovorni uredniki, drugi uredniki in novinarji, v skladu s temeljnim pravnim aktom izdajate-
lja pa lahko tudi drugi avtorji prispevkov oziroma programski sodelavci. Pravna razmerja med
izdajateljem in uredništvom ter osnovna medsebojna razmerja znotraj uredništva so določena s
temeljnim pravnim aktom izdajatelja v skladu s tem zakonom, pri čemer ta akt določi stopnjo av-
tonomije uredništva pri urejanju razmerij znotraj uredništva. V primeru, da pri izdajatelju medi-
ja ni zaposlenih več urednikov ali novinarjev, lahko opravlja funkcijo uredništva odgovorni ure-
dnik sam. (2) Uredništvo, uredniki, novinarji in avtorji drugih prispevkov so v okviru programske
zasnove in v skladu s temeljnim pravnim aktom izdajatelja pri svojem delu neodvisni in samostoj-
ni /poudarila N. N./.«
9 Pregled vzorca temeljnih pravnih aktov 18 izdajateljev, ki so po razvidu medijev v času pregle-
da skupaj izdajali 92 medijev, je pokazal, da so njihova določila na področju avtonomije večino-
ma le prepisi pavšalnih zakonskih določil. Večinoma ne opredeljujejo razmerij med uredništvom
in upravo ter ne vsebujejo postopkov za urejanje notranjih odnosov v uredništvu (kar se izka-
že predvsem v primerih zapletov z zavrnitvami novinarskih vsebin, razveljavljanjem uredniških
odločitev, nesoglasji med posameznimi redakcijami ipd.). V večini primerov tudi ne predvideva-
jo uredniških statutov ali drugih aktov, s katerimi bi uredništva te odnose samostojno opredeli-
la. Povzeto po: Neva Nahtigal, Pregled formalne ureditve uredniške avtonomije, prvi del: Temelj-
ni pravni akti medijskih družb, Ljubljana 2006.
