Page 18 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 18
Medijska politika v postsocializmu
konodaji), ter večinoma neformalnimi omejitvami, ki se pojavljajo znotraj
medijske produkcije.
Glede na osrednjo temo zbornika se bomo najprej na kratko posveti-
li formalnim, »medijskopolitično« oblikovanim okvirom svobode tiska
in izražanja, ki so tudi prvi pokazatelj spolzkosti terena, na katerem se gi-
bljemo, ko razmišljamo o svobodi in avtonomiji v novinarstvu. V teoret-
skem pogledu na novinarsko avtonomijo bomo povzeli ključne ugotovi-
tve francoskega sociologa Pierrea Bourdieuja. Sledila bo predstavitev glav-
nih akterjev in napetosti v novinarskem polju. V ta kontekst bomo ume-
stili različne plasti in vzvode cenzure v novinarstvu ter posebej izpostavi-
li vse bolj prekaren socialni in profesionalni položaj novinarjev in novi-
nark. Ker je pričujoči prispevek absolutno prekratek, da bi se kateri koli od
izpostavljenih tem lahko dovolj široko in globoko posvetili, in ker se stri-
njamo z Johnom Keanom, da si »skoraj nihče ne zastavlja temeljnega vpra-
šanja o odnosu med demokratičnimi ideali in istitucijami ter sodobnimi
mediji«,5 bomo zaključili z nizom vprašanj, namenjenim spodbuditvi na-
daljnjega raziskovanja in razmisleka o tem, kaj danes sploh (še) pomeni svo-
boda tiska.
Regulacija svobode tiska in izražanja
Novinarstvo že samo, neodvisno od pravne prisile, postavlja omejitve
svobode izražanja in se pravzaprav tudi (ali prav) skozi njih vzpostavlja kot
poklic.6 Profesionalnost posameznikov se presoja ne le na podlagi zado-
ščanja »tehničnim« kriterijem kakovosti novinarskih prispevkov, ampak
predvsem glede na spoštovanje poklicne samoregulacije. S slednjo si profe-
sionalno novinarstvo samo postavlja (večinoma neotipljive) meje, in to pre-
ko novinarskih organizacij, ki sprejemajo in nadzorujejo novinarske (po-
klicne) etične kodekse. Kodeksi predpisujejo omejitve svobode izražanja
predvsem z namenom zaščite drugih pravic in svoboščin tistih, ki so pred-
met novinarske obravnave. Če se nekdo opredeljuje kot poklicni novinar
ali novinarka, se zanj ali zanjo domneva, da sprejema tudi zapisana poklic-
na etična načela.
V pravnih in stanovskih dokumentih se v tesni povezavi s svobodo ti-
ska in izražanja pojavlja pojem avtonomije kot predpostavka za uresniče-
5 John Keane, Mediji in demokracija, Ljubljana 1992, 12.
6 V prispevku se bomo omejili na t. i. poklicno novinarstvo – privzeli bomo torej stanovske okvi-
re novinarskega delovanja in se posvetili delu znotraj medijskih institucij, čeprav bi bil tudi
vzpon »državljanskega novinarstva« v času širitve možnosti za množično komuniciranje vre-
den poglobljene obravnave in čeprav tudi mnenja o tem, kaj je poklicno oziroma profesionalno
novinarstvo, niso enotna.
konodaji), ter večinoma neformalnimi omejitvami, ki se pojavljajo znotraj
medijske produkcije.
Glede na osrednjo temo zbornika se bomo najprej na kratko posveti-
li formalnim, »medijskopolitično« oblikovanim okvirom svobode tiska
in izražanja, ki so tudi prvi pokazatelj spolzkosti terena, na katerem se gi-
bljemo, ko razmišljamo o svobodi in avtonomiji v novinarstvu. V teoret-
skem pogledu na novinarsko avtonomijo bomo povzeli ključne ugotovi-
tve francoskega sociologa Pierrea Bourdieuja. Sledila bo predstavitev glav-
nih akterjev in napetosti v novinarskem polju. V ta kontekst bomo ume-
stili različne plasti in vzvode cenzure v novinarstvu ter posebej izpostavi-
li vse bolj prekaren socialni in profesionalni položaj novinarjev in novi-
nark. Ker je pričujoči prispevek absolutno prekratek, da bi se kateri koli od
izpostavljenih tem lahko dovolj široko in globoko posvetili, in ker se stri-
njamo z Johnom Keanom, da si »skoraj nihče ne zastavlja temeljnega vpra-
šanja o odnosu med demokratičnimi ideali in istitucijami ter sodobnimi
mediji«,5 bomo zaključili z nizom vprašanj, namenjenim spodbuditvi na-
daljnjega raziskovanja in razmisleka o tem, kaj danes sploh (še) pomeni svo-
boda tiska.
Regulacija svobode tiska in izražanja
Novinarstvo že samo, neodvisno od pravne prisile, postavlja omejitve
svobode izražanja in se pravzaprav tudi (ali prav) skozi njih vzpostavlja kot
poklic.6 Profesionalnost posameznikov se presoja ne le na podlagi zado-
ščanja »tehničnim« kriterijem kakovosti novinarskih prispevkov, ampak
predvsem glede na spoštovanje poklicne samoregulacije. S slednjo si profe-
sionalno novinarstvo samo postavlja (večinoma neotipljive) meje, in to pre-
ko novinarskih organizacij, ki sprejemajo in nadzorujejo novinarske (po-
klicne) etične kodekse. Kodeksi predpisujejo omejitve svobode izražanja
predvsem z namenom zaščite drugih pravic in svoboščin tistih, ki so pred-
met novinarske obravnave. Če se nekdo opredeljuje kot poklicni novinar
ali novinarka, se zanj ali zanjo domneva, da sprejema tudi zapisana poklic-
na etična načela.
V pravnih in stanovskih dokumentih se v tesni povezavi s svobodo ti-
ska in izražanja pojavlja pojem avtonomije kot predpostavka za uresniče-
5 John Keane, Mediji in demokracija, Ljubljana 1992, 12.
6 V prispevku se bomo omejili na t. i. poklicno novinarstvo – privzeli bomo torej stanovske okvi-
re novinarskega delovanja in se posvetili delu znotraj medijskih institucij, čeprav bi bil tudi
vzpon »državljanskega novinarstva« v času širitve možnosti za množično komuniciranje vre-
den poglobljene obravnave in čeprav tudi mnenja o tem, kaj je poklicno oziroma profesionalno
novinarstvo, niso enotna.
