Page 167 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 167
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
ko ambicioznost, a kot implicira njegov zadnji stavek, s takšnim stališčem
kažejo bolj na pomanjkanje občutka za ugodne priložnosti (ab adversari-
orum):
»Zavedam se, da je spričo aktualnih razmer to zelo velika ambicija. Toda to je
način razmišljanja, kako iz problemov narediti priložnost.«
Sledi še izenačitev v začetku prikazanega govorčevega smelega načina
delovanja s preteklimi uspehi slovenske države. Pahor jih opredeli kot »ve-
likopotezna« dejanja in ne da bi navedel konkretne zaslužne osebe (kot
je, denimo, storil Janša), z rabo metonimije (»Slovenija«) in glagola v prvi
osebi množine (»nam daje«) nakazuje neposredno sodelovanje poslušal-
cev (ab auditorum):
»Ne nazadnje prav ta velikopoteznost je Slovenijo v zadnjih dveh desetletjih pripelja-
la iz dežele v globoki gospodarski, politični in družbeni krizi v samostojno državo, ki je
uspešno pred časom končala predsedovati Evropski uniji. Ta izkušnja nam daje vso po-
trebno samozavest, da v prihodnost sicer gledamo z dolžnimi skrbmi, toda ni-
kakor ne s strahom, temveč s pogumom in optimizmom /poudarila J. Ž./.«
V nadaljevanju tega zelo dinamičnega uvoda Pahor navede glavne po-
goje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bilo na ravni upravljanja države tudi v
trenutnih razmerah mogoče delovati tako uspešno, kot je bilo do sedaj (in
kot je s samokarakterizacijo skušal pokazati, da deluje sam). Ta sklepni del
uvoda predstavlja svojevrstno nadaljevanje govorčeve konstrukcije retorič-
nega etosa, pri čemer tokrat v ospredje stopi zlasti phronesis ali govorčeva
praktična modrost. To ni nič nenavadnega, kajti govorec začne na tem me-
stu nakazovati vsebinski prehod v predstavitev problema oz. teme, zato je
za njegovo prepričljivost več kot koristno (in tudi smiselno), če se poslušal-
cem pred tem še enkrat pokaže kot razumna oseba. Če na tem mestu iz-
pustimo vse tiste ponavljajoče se elemente, kjer se ponovno odražajo go-
vorčeva odločnost, osebna predanost in dobrohotnost, lahko kot del kon-
struiranega retoričnega etosa prepoznamo zlasti rabo dveh retoričnih fi-
gur. Prva je divisio/prosapodosis, kjer govorec glavno misel opredeli v okviru
dveh ali več možnosti in za vsako ponudi dodatno utemeljitev. V sklepnem
delu uvoda srečamo to figuro na dveh mestih in razmeroma tesno skupaj:
najprej, ko govorec pojasni, kako je po njegovem mnenju mogoče uresniči-
ti že omenjeno velikopoteznost:
»Velikopoteznost torej, ne drobnjakarstvo je mogoče samo pod dvema po-
gojema. Prvič. Da imamo glede prihodnosti jasne cilje, in drugič, da zmoremo ustva-
riti potrebno politično in družbeno enotnost za njihovo doseganje /poudarila J. Ž./.«
ko ambicioznost, a kot implicira njegov zadnji stavek, s takšnim stališčem
kažejo bolj na pomanjkanje občutka za ugodne priložnosti (ab adversari-
orum):
»Zavedam se, da je spričo aktualnih razmer to zelo velika ambicija. Toda to je
način razmišljanja, kako iz problemov narediti priložnost.«
Sledi še izenačitev v začetku prikazanega govorčevega smelega načina
delovanja s preteklimi uspehi slovenske države. Pahor jih opredeli kot »ve-
likopotezna« dejanja in ne da bi navedel konkretne zaslužne osebe (kot
je, denimo, storil Janša), z rabo metonimije (»Slovenija«) in glagola v prvi
osebi množine (»nam daje«) nakazuje neposredno sodelovanje poslušal-
cev (ab auditorum):
»Ne nazadnje prav ta velikopoteznost je Slovenijo v zadnjih dveh desetletjih pripelja-
la iz dežele v globoki gospodarski, politični in družbeni krizi v samostojno državo, ki je
uspešno pred časom končala predsedovati Evropski uniji. Ta izkušnja nam daje vso po-
trebno samozavest, da v prihodnost sicer gledamo z dolžnimi skrbmi, toda ni-
kakor ne s strahom, temveč s pogumom in optimizmom /poudarila J. Ž./.«
V nadaljevanju tega zelo dinamičnega uvoda Pahor navede glavne po-
goje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bilo na ravni upravljanja države tudi v
trenutnih razmerah mogoče delovati tako uspešno, kot je bilo do sedaj (in
kot je s samokarakterizacijo skušal pokazati, da deluje sam). Ta sklepni del
uvoda predstavlja svojevrstno nadaljevanje govorčeve konstrukcije retorič-
nega etosa, pri čemer tokrat v ospredje stopi zlasti phronesis ali govorčeva
praktična modrost. To ni nič nenavadnega, kajti govorec začne na tem me-
stu nakazovati vsebinski prehod v predstavitev problema oz. teme, zato je
za njegovo prepričljivost več kot koristno (in tudi smiselno), če se poslušal-
cem pred tem še enkrat pokaže kot razumna oseba. Če na tem mestu iz-
pustimo vse tiste ponavljajoče se elemente, kjer se ponovno odražajo go-
vorčeva odločnost, osebna predanost in dobrohotnost, lahko kot del kon-
struiranega retoričnega etosa prepoznamo zlasti rabo dveh retoričnih fi-
gur. Prva je divisio/prosapodosis, kjer govorec glavno misel opredeli v okviru
dveh ali več možnosti in za vsako ponudi dodatno utemeljitev. V sklepnem
delu uvoda srečamo to figuro na dveh mestih in razmeroma tesno skupaj:
najprej, ko govorec pojasni, kako je po njegovem mnenju mogoče uresniči-
ti že omenjeno velikopoteznost:
»Velikopoteznost torej, ne drobnjakarstvo je mogoče samo pod dvema po-
gojema. Prvič. Da imamo glede prihodnosti jasne cilje, in drugič, da zmoremo ustva-
riti potrebno politično in družbeno enotnost za njihovo doseganje /poudarila J. Ž./.«
