Page 169 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 169
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
srednim nagovorom, v katerem se zdi, da skuša vzbuditi vtis iskrenega, re-
snicoljubnega in pogumnega človeka, ki zmore priznati, da tudi kot bodo-
či predsednik vlade ostaja brez odgovorov na vsa vprašanja o prihodnosti.
»Popolnoma jasno je, da je treba zdaj osredotočiti vse naše misli na strateške
ukrepe Slovenije za reševanje problemov, ki so posledica finančnih in gospo-
darskih razmer v razvitem svetu, ki mu tudi mi pripadamo. Naj povem zelo is-
kreno, spoštovane kolegice in kolegi, jaz osebno imam veliko več vprašanj kot odgovorov
/poudarila J. Ž./.«
Ker pa bi tovrstna resnicoljubnost pravzaprav utegnila škodovati vero-
dostojnosti in zanesljivosti bodočega predsednika vlade, mora govorec po-
kazati, da se zaveda resničnosti. To lepo ilustrira trditev, ki smo jo navedli
zgoraj (v okviru druge rabe divisio) in sledi t. i. odkritosrčnemu nagovoru
(»poudarjam pa dvoje«). V nasprotju s sintagmama »naj povem zelo iskre-
no« in »imam več vprašanj kot odgovorov«, ki osvetljujeta govorčevo are-
te, ta prehod k divisio ponovno konstruira phronesis. Pokazati skuša na go-
vorčevo zmožnost razumskega premisleka kot prevladujočo vrlino. Kot da
želi Pahor poslušalcem prikazati še eno značajsko lastnost, to je zbranost,
s katero lahko pomiri poslušalce, če bi se prestrašili, da se tako pomembna
oseba za delovanje države, kot je predsednik vlade, morda izgublja v mno-
žici vprašanj in iskanju neotipljivih odgovorov nanje.
Omenimo še mesto v govoru, kjer Pahor ponovno intenzivno poseže
po strategiji konstruiranega retoričnega etosa. Izhajajoč iz temeljne funk-
cije vsakega govora (sc. prepričati), klasična retorika zaključek govora poj-
muje kot mesto, kjer naj govorec še zadnjič skuša pritegniti poslušalce. Od
vrste poslušalcev in okoliščin je sicer vedno odvisen izbor govorčevih teh-
nik v tem delu govora, a kot so menili že antični teoretiki, lahko v najšir-
šem smislu opredelimo dve vrsti zaključevanja: povzemanje ključnih točk
govora in vzbujanje čustev. Zaključek govora je pravzaprav v vseh pogledih
predvideval rabo elementov retoričnega patosa in ta okoliščina se je ohrani-
la tudi v sodobnem govorništvu. A zlasti v zvezi s pridobivanjem naklonje-
nosti poslušalcev je pri svetovalnem govoru veljalo za posebej učinkovito,
če je govorec ob običajnih toposih epiloga uporabil tudi princip navajanja
zgledov iz preteklosti. To okoliščino omenjamo zato, ker nam primerjava
zaključkov govorov Janše in Pahorja, kljub konvencionalnim elementom
(ki jih zaradi specifične narave govora najdemo v obeh primerih) osvetli
dve povsem različni etotični strategiji. Janšev zaključek smo v prvem delu
analizirali z vidika poudarjanja govorčeve arete, ki pa zaradi intenzivnej-
še rabe nekaterih figur (že omenjena antiteza in klimaks, ki jih dopolnju-
srednim nagovorom, v katerem se zdi, da skuša vzbuditi vtis iskrenega, re-
snicoljubnega in pogumnega človeka, ki zmore priznati, da tudi kot bodo-
či predsednik vlade ostaja brez odgovorov na vsa vprašanja o prihodnosti.
»Popolnoma jasno je, da je treba zdaj osredotočiti vse naše misli na strateške
ukrepe Slovenije za reševanje problemov, ki so posledica finančnih in gospo-
darskih razmer v razvitem svetu, ki mu tudi mi pripadamo. Naj povem zelo is-
kreno, spoštovane kolegice in kolegi, jaz osebno imam veliko več vprašanj kot odgovorov
/poudarila J. Ž./.«
Ker pa bi tovrstna resnicoljubnost pravzaprav utegnila škodovati vero-
dostojnosti in zanesljivosti bodočega predsednika vlade, mora govorec po-
kazati, da se zaveda resničnosti. To lepo ilustrira trditev, ki smo jo navedli
zgoraj (v okviru druge rabe divisio) in sledi t. i. odkritosrčnemu nagovoru
(»poudarjam pa dvoje«). V nasprotju s sintagmama »naj povem zelo iskre-
no« in »imam več vprašanj kot odgovorov«, ki osvetljujeta govorčevo are-
te, ta prehod k divisio ponovno konstruira phronesis. Pokazati skuša na go-
vorčevo zmožnost razumskega premisleka kot prevladujočo vrlino. Kot da
želi Pahor poslušalcem prikazati še eno značajsko lastnost, to je zbranost,
s katero lahko pomiri poslušalce, če bi se prestrašili, da se tako pomembna
oseba za delovanje države, kot je predsednik vlade, morda izgublja v mno-
žici vprašanj in iskanju neotipljivih odgovorov nanje.
Omenimo še mesto v govoru, kjer Pahor ponovno intenzivno poseže
po strategiji konstruiranega retoričnega etosa. Izhajajoč iz temeljne funk-
cije vsakega govora (sc. prepričati), klasična retorika zaključek govora poj-
muje kot mesto, kjer naj govorec še zadnjič skuša pritegniti poslušalce. Od
vrste poslušalcev in okoliščin je sicer vedno odvisen izbor govorčevih teh-
nik v tem delu govora, a kot so menili že antični teoretiki, lahko v najšir-
šem smislu opredelimo dve vrsti zaključevanja: povzemanje ključnih točk
govora in vzbujanje čustev. Zaključek govora je pravzaprav v vseh pogledih
predvideval rabo elementov retoričnega patosa in ta okoliščina se je ohrani-
la tudi v sodobnem govorništvu. A zlasti v zvezi s pridobivanjem naklonje-
nosti poslušalcev je pri svetovalnem govoru veljalo za posebej učinkovito,
če je govorec ob običajnih toposih epiloga uporabil tudi princip navajanja
zgledov iz preteklosti. To okoliščino omenjamo zato, ker nam primerjava
zaključkov govorov Janše in Pahorja, kljub konvencionalnim elementom
(ki jih zaradi specifične narave govora najdemo v obeh primerih) osvetli
dve povsem različni etotični strategiji. Janšev zaključek smo v prvem delu
analizirali z vidika poudarjanja govorčeve arete, ki pa zaradi intenzivnej-
še rabe nekaterih figur (že omenjena antiteza in klimaks, ki jih dopolnju-
