Page 170 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 170
Medijska politika v postsocializmu
jejo asindeton in pogoste repetitiones v različnih oblikah, denimo, anafora
in anadiploza), učinkuje slovesno in tudi nekoliko neosebno. Pred tem kot
zgled (in zaradi sočasnih volitev) govorec uvede celo primerjavo med do-
godki iz ameriške državljanske vojne in vprašanjem slovenske sprave. Vse
to nam kaže, da se je Janša v zaključku svojega govora bolj naslonil na ele-
mente retoričnega patosa, ki v tej vlogi ustvarjajo slovesno, privzdignjeno
razpoloženje. Obenem pri poslušalcih ustvarjajo podobo dostojanstvenega
govorca, ki za to, da bi v takšni obliki sploh lahko učinkovala, predposta-
vlja razmeroma pomembno vlogo njegovega predobstoječega etosa.
Povsem drugače govor zaključuje Borut Pahor. V prvem delu svoje pe-
roratio govorec povzame ključne točke in pojasni, zakaj nekaterih tem ni
obravnaval. Kot strategijo za prikaz phronesis ponovno uporabi divisio in
z njo nazorno opredeli tri naloge, katerim se bo še posebej zavzeto in celo
osebno posvetil kot bodoči predsednik vlade. Toda zanimivejši je sklepni
del Pahorjeve peroratio. V najširšem smislu bi ga lahko opredelili kot adho-
ratio oziroma spodbudo poslušalcem/državljanom, naj se tudi v prihajajo-
čih neugodnih razmerah zavedajo enakih možnosti (ki jih bo vlada, katere
predsednik želi postati govorec, spodbujala), naj izkoristijo svoje sposob-
nosti in prepoznajo pomen složnega delovanja. Tako parafraziran odlomek
ne kaže posebnih odklonov od standardnih in slovesnih zaključkov, kate-
rih značilnosti smo lahko opazili tudi v Janševem govoru. Ustreza antične-
mu toposu epiloga (amplificatio), kjer si govorec skuša pridobiti naklonje-
nost poslušalcev z navajanjem skupnega cilja (ad quos pertineant res). Toda
podrobno branje pokaže, da je Pahor vsebino svoje peroratio tesneje nave-
zal nase, da je vsebina njegove spodbude pravzaprav v funkciji neposredne-
ga ustvarjanja verodostojne podobe govorca, ki se želi poslušalcem še za-
dnjič predstaviti kot optimalna izbira za predsednika vlade. Navedimo od-
lomek in skušajmo osvetliti ta implicitni argument.
»Naj na koncu še enkrat povem to, kar sem poudaril pred predsednikom države, ko
mi je zaupal to kandidaturo; na koncu vseh koncev smo najpomembnejši ljudje.
Naše znanje, naš talent, nato ustvarjalnost. Vloga države je, da ustvari pogo-
je, da imamo vsi enake možnosti, da razvijemo te talente in ustvarjalnost. Kot
sem dejal pri predsedniku države, povem tudi pri vas – čeprav utegnem biti kasneje de-
ležen določenih očitkov, da temu ni tako – ampak veljam za politika konsenza. In kot
sem rekel predsedniku države, me mine potrpljenje sem in tja samo takrat, ko kdorkoli
znova in znova govori o naših in vaših, zlasti v časih, ki nas čakajo [in] si po moje
te pogubne delitve ne moremo privoščiti. Jaz mislim, da potrebujemo eden druge-
ga. In na koncu, spoštovani gospod predsednik, visoki dom, vsak od nas kot po-
jejo asindeton in pogoste repetitiones v različnih oblikah, denimo, anafora
in anadiploza), učinkuje slovesno in tudi nekoliko neosebno. Pred tem kot
zgled (in zaradi sočasnih volitev) govorec uvede celo primerjavo med do-
godki iz ameriške državljanske vojne in vprašanjem slovenske sprave. Vse
to nam kaže, da se je Janša v zaključku svojega govora bolj naslonil na ele-
mente retoričnega patosa, ki v tej vlogi ustvarjajo slovesno, privzdignjeno
razpoloženje. Obenem pri poslušalcih ustvarjajo podobo dostojanstvenega
govorca, ki za to, da bi v takšni obliki sploh lahko učinkovala, predposta-
vlja razmeroma pomembno vlogo njegovega predobstoječega etosa.
Povsem drugače govor zaključuje Borut Pahor. V prvem delu svoje pe-
roratio govorec povzame ključne točke in pojasni, zakaj nekaterih tem ni
obravnaval. Kot strategijo za prikaz phronesis ponovno uporabi divisio in
z njo nazorno opredeli tri naloge, katerim se bo še posebej zavzeto in celo
osebno posvetil kot bodoči predsednik vlade. Toda zanimivejši je sklepni
del Pahorjeve peroratio. V najširšem smislu bi ga lahko opredelili kot adho-
ratio oziroma spodbudo poslušalcem/državljanom, naj se tudi v prihajajo-
čih neugodnih razmerah zavedajo enakih možnosti (ki jih bo vlada, katere
predsednik želi postati govorec, spodbujala), naj izkoristijo svoje sposob-
nosti in prepoznajo pomen složnega delovanja. Tako parafraziran odlomek
ne kaže posebnih odklonov od standardnih in slovesnih zaključkov, kate-
rih značilnosti smo lahko opazili tudi v Janševem govoru. Ustreza antične-
mu toposu epiloga (amplificatio), kjer si govorec skuša pridobiti naklonje-
nost poslušalcev z navajanjem skupnega cilja (ad quos pertineant res). Toda
podrobno branje pokaže, da je Pahor vsebino svoje peroratio tesneje nave-
zal nase, da je vsebina njegove spodbude pravzaprav v funkciji neposredne-
ga ustvarjanja verodostojne podobe govorca, ki se želi poslušalcem še za-
dnjič predstaviti kot optimalna izbira za predsednika vlade. Navedimo od-
lomek in skušajmo osvetliti ta implicitni argument.
»Naj na koncu še enkrat povem to, kar sem poudaril pred predsednikom države, ko
mi je zaupal to kandidaturo; na koncu vseh koncev smo najpomembnejši ljudje.
Naše znanje, naš talent, nato ustvarjalnost. Vloga države je, da ustvari pogo-
je, da imamo vsi enake možnosti, da razvijemo te talente in ustvarjalnost. Kot
sem dejal pri predsedniku države, povem tudi pri vas – čeprav utegnem biti kasneje de-
ležen določenih očitkov, da temu ni tako – ampak veljam za politika konsenza. In kot
sem rekel predsedniku države, me mine potrpljenje sem in tja samo takrat, ko kdorkoli
znova in znova govori o naših in vaših, zlasti v časih, ki nas čakajo [in] si po moje
te pogubne delitve ne moremo privoščiti. Jaz mislim, da potrebujemo eden druge-
ga. In na koncu, spoštovani gospod predsednik, visoki dom, vsak od nas kot po-
