Page 171 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 171
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
sameznik zlasti v razmerah, ki nas čakajo, ne zmore skoraj nič, mi vsi skupaj pa zmore-
mo skoraj vse! /poudarila J. Ž./«
Kot nam pokažejo podčrtani elementi v odlomku, skuša govorec vero-
dostojno podobo konstruirati v luči phronesis zlasti z intenzivnim osebnim
nagovorom. Na jezikovni ravni odraža to raba glagolov v prvi osebi ednine,
kajti vse govorčeve sklepne misli uvajajo glagoli, ki izražajo poudarjeno ra-
zumsko in izključno njegovo delovanje, obenem pa tudi voljo in zavzetost
(»naj povem«, »sem poudaril«, »sem dejal«, »sem rekel«, »potrpljenje
me mine«, »jaz mislim«). K ustvarjanju vtisa razumnosti, še bolj pa vrlo-
sti (arete) pripomore tudi nakazana povezava s predsednikom države, ki jo
govorec spretno poda v obliki opisa dogodka (enargia/demonstratio). Kljub
temu, da gre za formalen pogovor med kandidatom in predsednikom dr-
žave (ki kandidata nato predlaga), se zaradi nakazane vsebine izrečenega
(sermocinatio) zdi, da Pahor prikazuje ta razgovor kot dejanje dveh posebej
preudarnih oseb. To pozitivno podobo govorca naj poslušalci razberejo zla-
sti v predsednikovi izbiri novega kandidata, ki jo govorec skuša prikazati
tudi kot posledico tega, da je predsedniku države iskreno in brez zadržkov
predstavil svoja stališča. V pričujočem nagovoru govorec to izkazuje z ne-
posrednim navajanjem lastnih besed, ki jih uvajajo sintagme »kar sem po-
udaril pred predsednikom države«, »kot sem dejal pri predsedniku drža-
ve«, »in kot sem rekel predsedniku države«. Obenem Pahorjevo arete do-
datno osvetljujejo tudi »odkritosrčna« parenteza o možnih očitkih zara-
di njegove skoraj že pregovorne lastnosti (znano je, da Pahor nadvse pogo-
sto poudarja, da je »politik konsenza«), nakazana nepotrpežljivost (ki im-
plicira znano sintagmo o »netolerantnosti do netolerantnih«), ki je v pri-
kazanem kontekstu sprejemljiva oblika delovanja, in antitetična, skorajda
sentenčna misel o povezovanju kot edini učinkoviti obliki premagovanja
prihajajočih težav. S to sklepno mislijo skuša govorec neposredno vzbudi-
ti nekaj naklonjenosti, obenem pa se ponovno predstavlja kot ključni ele-
ment, ki takšno vsesplošno povezovanje sploh omogoča.
sameznik zlasti v razmerah, ki nas čakajo, ne zmore skoraj nič, mi vsi skupaj pa zmore-
mo skoraj vse! /poudarila J. Ž./«
Kot nam pokažejo podčrtani elementi v odlomku, skuša govorec vero-
dostojno podobo konstruirati v luči phronesis zlasti z intenzivnim osebnim
nagovorom. Na jezikovni ravni odraža to raba glagolov v prvi osebi ednine,
kajti vse govorčeve sklepne misli uvajajo glagoli, ki izražajo poudarjeno ra-
zumsko in izključno njegovo delovanje, obenem pa tudi voljo in zavzetost
(»naj povem«, »sem poudaril«, »sem dejal«, »sem rekel«, »potrpljenje
me mine«, »jaz mislim«). K ustvarjanju vtisa razumnosti, še bolj pa vrlo-
sti (arete) pripomore tudi nakazana povezava s predsednikom države, ki jo
govorec spretno poda v obliki opisa dogodka (enargia/demonstratio). Kljub
temu, da gre za formalen pogovor med kandidatom in predsednikom dr-
žave (ki kandidata nato predlaga), se zaradi nakazane vsebine izrečenega
(sermocinatio) zdi, da Pahor prikazuje ta razgovor kot dejanje dveh posebej
preudarnih oseb. To pozitivno podobo govorca naj poslušalci razberejo zla-
sti v predsednikovi izbiri novega kandidata, ki jo govorec skuša prikazati
tudi kot posledico tega, da je predsedniku države iskreno in brez zadržkov
predstavil svoja stališča. V pričujočem nagovoru govorec to izkazuje z ne-
posrednim navajanjem lastnih besed, ki jih uvajajo sintagme »kar sem po-
udaril pred predsednikom države«, »kot sem dejal pri predsedniku drža-
ve«, »in kot sem rekel predsedniku države«. Obenem Pahorjevo arete do-
datno osvetljujejo tudi »odkritosrčna« parenteza o možnih očitkih zara-
di njegove skoraj že pregovorne lastnosti (znano je, da Pahor nadvse pogo-
sto poudarja, da je »politik konsenza«), nakazana nepotrpežljivost (ki im-
plicira znano sintagmo o »netolerantnosti do netolerantnih«), ki je v pri-
kazanem kontekstu sprejemljiva oblika delovanja, in antitetična, skorajda
sentenčna misel o povezovanju kot edini učinkoviti obliki premagovanja
prihajajočih težav. S to sklepno mislijo skuša govorec neposredno vzbudi-
ti nekaj naklonjenosti, obenem pa se ponovno predstavlja kot ključni ele-
ment, ki takšno vsesplošno povezovanje sploh omogoča.
