Page 165 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 165
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
žan, na posameznih mestih celo nekoliko neoseben.26 Eden od pokazate-
ljev te značilnosti je, denimo, pogostejša raba glagolov v prvi osebi množine
oziroma kolektivnega pojma »vlada«, ki dajejo vtis govorčevega manj oči-
tnega osebnega delovanja ter pozornost prenašajo na določeno skupino (ta
je v govoru vedno prepoznavna bodisi kot bodoča vlada ali v širšem smislu
kot skupina z določenimi političnimi prepričanji). Na drugi strani je nago-
vor Boruta Pahorja skorajda v celoti oseben, mestoma celo intimen in od-
raža visoko stopnjo govorčeve neposredne identifikacije z retorično situa-
cijo. Pahor z intenzivno rabo glagolov v prvi osebi ednine, ki jih uporablja
tudi takrat, ko bi se jim glede na vsebino bilo mogoče izogniti (vrinjene sin-
tagme, kot so »vsaj tako razmišljam«, »vsaj po mojih načrtih«, »vsaj tako
nameravam«, »po moje«, »vsaj zame«), oziroma bi bilo glede na smisel
mogoče uporabiti tudi množinsko obliko ali kolektivni pojem (sc. vlada),
ustvarja podobo neposrednega, iskrenega, dobrohotnega in zavzetega go-
vorca, ki želi poslušalce prepričati zlasti z vzpostavitvijo čim tesnejšega sti-
ka z njimi. Za izbrani govor bi lahko rekli, da je skoraj v celoti zasnovan
tako, da v okviru teme posamezni retorični elementi skušajo ustvariti ve-
rodostojnost govorca: poslušalci naj Pahorju verjamejo, ker se jim v trenut-
ku govora (oz. v načinu obravnave izbranih tem) kaže kot razumski, iskren,
dobronameren in ne toliko zato, ker bi se skliceval (implicitno ali ekspli-
citno) na svoje pretekle dosežke in na (kakor koli) že pridobljen ugled in
vpliv. Tovrsten način prikaza govorčeve podobe, ko le-ta lastno verodostoj-
no podobo ustvarja neposredno v govoru in z govorom, je tipična sestavi-
na konstruiranega retoričnega etosa. Kot taka je tudi bliže principom ago-
nalne retorike, saj se, denimo, bolj kot ne odreka prepričljivosti argumen-
ta vnaprejšnje avtoritete in namesto tega uvaja prepričevalne tehnike, s po-
močjo katerih se govorčeva avtoriteta v diskurzu šele vzpostavlja. Nekoliko
26 Patos kot sredstvo prepričevanja se v Janševem nagovoru eksplicitno pojavi v odlomku, ko go-
vorec obravnava vladna izhodišča za izboljšave v pravosodju. Da bi ustvaril vtis o razumevanju
problemov, ki pomembno posegajo v življenje vseh državljanov, ter obenem nakazal skrb oziro-
ma pripravljenost za njihovo razrešitev, govorec izrazi nejevoljo ali še raje ogorčenost nad trenu-
tnimi razmerami v slovenskem sodstvu. Pri tem kar trikrat ponovi izraz »nedopustno je«: »Ne-
dopustno je, da povprečno vsak četrti državljan Slovenije predolgo čaka na pravično razsodbo
na sodišču. Nedopustno je, da se velike korupcijske in druge kriminalne zgodbe rešujejo z ena-
ko prioriteto kot družbi manj nevarna kazniva dejanja. Nedopustno je, da tožilci založijo na de-
setine nerešenih zadev, nato pa nekaznovano odidejo in mirno postanejo odvetniki. /poudari-
la J. Ž./« Intenzivnost rabe patosa lahko ob anaforični rabi sintagme »nedopustno je« opazimo
tudi v njenih treh pomenskih dopolnilih (sc. tisto, kar je nedopustno), saj je pomembnost sodne
problematike stopnjevana glede na njen domet v družbi: od sicer perečih sodnih zaostankov, ki
so povezani s posamezniki, večjih primerov korupcije in drugih kriminalnih dejanj, ki prizade-
vajo večje, a specifične skupine državljanov, pa vse do neustreznega delovanja tožilcev v najširšem
smislu, kar se posledično dotika prav vseh državljanov Slovenije.
žan, na posameznih mestih celo nekoliko neoseben.26 Eden od pokazate-
ljev te značilnosti je, denimo, pogostejša raba glagolov v prvi osebi množine
oziroma kolektivnega pojma »vlada«, ki dajejo vtis govorčevega manj oči-
tnega osebnega delovanja ter pozornost prenašajo na določeno skupino (ta
je v govoru vedno prepoznavna bodisi kot bodoča vlada ali v širšem smislu
kot skupina z določenimi političnimi prepričanji). Na drugi strani je nago-
vor Boruta Pahorja skorajda v celoti oseben, mestoma celo intimen in od-
raža visoko stopnjo govorčeve neposredne identifikacije z retorično situa-
cijo. Pahor z intenzivno rabo glagolov v prvi osebi ednine, ki jih uporablja
tudi takrat, ko bi se jim glede na vsebino bilo mogoče izogniti (vrinjene sin-
tagme, kot so »vsaj tako razmišljam«, »vsaj po mojih načrtih«, »vsaj tako
nameravam«, »po moje«, »vsaj zame«), oziroma bi bilo glede na smisel
mogoče uporabiti tudi množinsko obliko ali kolektivni pojem (sc. vlada),
ustvarja podobo neposrednega, iskrenega, dobrohotnega in zavzetega go-
vorca, ki želi poslušalce prepričati zlasti z vzpostavitvijo čim tesnejšega sti-
ka z njimi. Za izbrani govor bi lahko rekli, da je skoraj v celoti zasnovan
tako, da v okviru teme posamezni retorični elementi skušajo ustvariti ve-
rodostojnost govorca: poslušalci naj Pahorju verjamejo, ker se jim v trenut-
ku govora (oz. v načinu obravnave izbranih tem) kaže kot razumski, iskren,
dobronameren in ne toliko zato, ker bi se skliceval (implicitno ali ekspli-
citno) na svoje pretekle dosežke in na (kakor koli) že pridobljen ugled in
vpliv. Tovrsten način prikaza govorčeve podobe, ko le-ta lastno verodostoj-
no podobo ustvarja neposredno v govoru in z govorom, je tipična sestavi-
na konstruiranega retoričnega etosa. Kot taka je tudi bliže principom ago-
nalne retorike, saj se, denimo, bolj kot ne odreka prepričljivosti argumen-
ta vnaprejšnje avtoritete in namesto tega uvaja prepričevalne tehnike, s po-
močjo katerih se govorčeva avtoriteta v diskurzu šele vzpostavlja. Nekoliko
26 Patos kot sredstvo prepričevanja se v Janševem nagovoru eksplicitno pojavi v odlomku, ko go-
vorec obravnava vladna izhodišča za izboljšave v pravosodju. Da bi ustvaril vtis o razumevanju
problemov, ki pomembno posegajo v življenje vseh državljanov, ter obenem nakazal skrb oziro-
ma pripravljenost za njihovo razrešitev, govorec izrazi nejevoljo ali še raje ogorčenost nad trenu-
tnimi razmerami v slovenskem sodstvu. Pri tem kar trikrat ponovi izraz »nedopustno je«: »Ne-
dopustno je, da povprečno vsak četrti državljan Slovenije predolgo čaka na pravično razsodbo
na sodišču. Nedopustno je, da se velike korupcijske in druge kriminalne zgodbe rešujejo z ena-
ko prioriteto kot družbi manj nevarna kazniva dejanja. Nedopustno je, da tožilci založijo na de-
setine nerešenih zadev, nato pa nekaznovano odidejo in mirno postanejo odvetniki. /poudari-
la J. Ž./« Intenzivnost rabe patosa lahko ob anaforični rabi sintagme »nedopustno je« opazimo
tudi v njenih treh pomenskih dopolnilih (sc. tisto, kar je nedopustno), saj je pomembnost sodne
problematike stopnjevana glede na njen domet v družbi: od sicer perečih sodnih zaostankov, ki
so povezani s posamezniki, večjih primerov korupcije in drugih kriminalnih dejanj, ki prizade-
vajo večje, a specifične skupine državljanov, pa vse do neustreznega delovanja tožilcev v najširšem
smislu, kar se posledično dotika prav vseh državljanov Slovenije.
