Page 172 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 172
Medijska politika v postsocializmu
Sklep
Za konec strnimo značilnost obeh govorov v preglednici:
Janez Janša Borut Pahor
daljši polovico krajši
nekoliko bolj prepletena obravnava tem (vsebinsko zaporedna obravnava tem z jasnejšo členitvijo
in strukturno)
predstavitev stališč, oseb, dejanj v konvencionalni, predstavitev stališč, dejanj v poudarjeno osebni luči, ki
zadržani luči, pogosto brez pričakovanih ugovorov; predvidevajo možno zavrnitev;
umirjen, dostojanstven ton, z daljšimi periodami, dinamičen, mestoma intimen način izražanja, s
manj pogosta raba figur za intenzivno ustvarjanje krajšimi periodami in pogostejšimi figurami za
razpoloženja; ustvarjanje razpoloženja;
posrednejša raba elementov etosa in patosa; intenzivna in neposredna raba elementov etosa in
prevladujejo strategije ubesedovanja (anamnesis), patosa, ki so povezani z osebnimi potezami;
značilne za predobstoječi etos. prevladujejo strategije ubesedovanja, ki so značilne za
konstruirani etos (licentia, divisio).
Primerjava nagovorov obeh kandidatov za predsednika vlade pritrdil-
no odgovori na vprašanje razlik v rabi retoričnega etosa. V govoru Janeza
Janše lahko prepoznamo poudarjene elemente predobstoječega etosa (skli-
cevanja na pretekle dogodke, povezovanje z uglednimi osebami, poudar-
janje lastnih zaslug), ki jih govorec uporablja kot sredstva za prikaz vero-
dostojne podobe. Govor Boruta Pahorja elementov predobstoječega etosa
skorajda ne vsebuje, a na drugi strani intenzivno uporablja etotične strate-
gije, s pomočjo katerih skuša neposredno v diskurzu ustvariti podobo vero-
dostojnega govorca (neposredni/osebni nagovor, izrazi in načini ubesedo-
vanja v vlogi poudarjanja značajskih lastnosti). Značilnosti rabe etotičnih
strategij v obeh govorih je bilo mogoče identificirati na podlagi rekonstru-
iranega antičnega modela retoričnega etosa, kar kaže na njegovo uporab-
nost v okviru sodobne retorične analize. Identifikacija različnih načinov
predstavitve govorčeve podobe je v tem kontekstu pomembna zlasti zato,
ker je na ta način mogoče uspešno ugotavljati, koliko in kaj nam ob pred-
metu govora govorec (hote ali nehote) pripoveduje o sebi, deloma pa tudi,
zakaj to počne tako, kot počne: ker morda želi s to prepričevalno tehniko
nadomestiti druge tehnike (zlasti logos) ali ker mu retorična situacija omo-
goča uveljavljanje tesne povezave med njegovo obstoječo in/ali ustvarjeno
podobo ter temo/vsebino govora, zaradi česar se lahko učinkovito predsta-
vi kot avtoriteta – kot eden od tehtnih razlogov, zakaj naj poslušalci sprej-
mejo stališča, ki jih predstavlja. Zlasti kot oblika argumentacije velja reto-
Sklep
Za konec strnimo značilnost obeh govorov v preglednici:
Janez Janša Borut Pahor
daljši polovico krajši
nekoliko bolj prepletena obravnava tem (vsebinsko zaporedna obravnava tem z jasnejšo členitvijo
in strukturno)
predstavitev stališč, oseb, dejanj v konvencionalni, predstavitev stališč, dejanj v poudarjeno osebni luči, ki
zadržani luči, pogosto brez pričakovanih ugovorov; predvidevajo možno zavrnitev;
umirjen, dostojanstven ton, z daljšimi periodami, dinamičen, mestoma intimen način izražanja, s
manj pogosta raba figur za intenzivno ustvarjanje krajšimi periodami in pogostejšimi figurami za
razpoloženja; ustvarjanje razpoloženja;
posrednejša raba elementov etosa in patosa; intenzivna in neposredna raba elementov etosa in
prevladujejo strategije ubesedovanja (anamnesis), patosa, ki so povezani z osebnimi potezami;
značilne za predobstoječi etos. prevladujejo strategije ubesedovanja, ki so značilne za
konstruirani etos (licentia, divisio).
Primerjava nagovorov obeh kandidatov za predsednika vlade pritrdil-
no odgovori na vprašanje razlik v rabi retoričnega etosa. V govoru Janeza
Janše lahko prepoznamo poudarjene elemente predobstoječega etosa (skli-
cevanja na pretekle dogodke, povezovanje z uglednimi osebami, poudar-
janje lastnih zaslug), ki jih govorec uporablja kot sredstva za prikaz vero-
dostojne podobe. Govor Boruta Pahorja elementov predobstoječega etosa
skorajda ne vsebuje, a na drugi strani intenzivno uporablja etotične strate-
gije, s pomočjo katerih skuša neposredno v diskurzu ustvariti podobo vero-
dostojnega govorca (neposredni/osebni nagovor, izrazi in načini ubesedo-
vanja v vlogi poudarjanja značajskih lastnosti). Značilnosti rabe etotičnih
strategij v obeh govorih je bilo mogoče identificirati na podlagi rekonstru-
iranega antičnega modela retoričnega etosa, kar kaže na njegovo uporab-
nost v okviru sodobne retorične analize. Identifikacija različnih načinov
predstavitve govorčeve podobe je v tem kontekstu pomembna zlasti zato,
ker je na ta način mogoče uspešno ugotavljati, koliko in kaj nam ob pred-
metu govora govorec (hote ali nehote) pripoveduje o sebi, deloma pa tudi,
zakaj to počne tako, kot počne: ker morda želi s to prepričevalno tehniko
nadomestiti druge tehnike (zlasti logos) ali ker mu retorična situacija omo-
goča uveljavljanje tesne povezave med njegovo obstoječo in/ali ustvarjeno
podobo ter temo/vsebino govora, zaradi česar se lahko učinkovito predsta-
vi kot avtoriteta – kot eden od tehtnih razlogov, zakaj naj poslušalci sprej-
mejo stališča, ki jih predstavlja. Zlasti kot oblika argumentacije velja reto-
