Page 163 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 163
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
nejših mandatov v zgodovini slovenske države (»Mandat, ki je po oktobr-
skih volitvah pred nami, je poln izzivov, ki jih najbrž presega samo še man-
dat prve/ga/ demokratične/ga/ oblikovanja slovenske vlade.«).
Naloge prihodnje vlade, ki jim Janša pripisuje tolikšno zahtevnost, da
jih ni mogoče primerjati z mandatom nobene druge vlade razen prve (go-
vorec uporabi ugodno primerjavo, v kateri ima izbrani objekt primerjave
ekstremne lastnosti, da v največji meri poudari tisto, kar se z njim primer-
ja), bodo uspešno opravljene le, če bodo državo vodili sposobni ljudje. Ta
implikacija sama po sebi ni prav nič nenavadna, saj velja sposobnost za eno
od vrlin, ki jo samoumevno povezujemo s človekovim uspešnim delova-
njem na katerem koli področju. A kaj pomeni »sposobni« v kontekstu iz-
branega govora? Natanko to, kar nam prikazuje pred tem v govoru izrisa-
na govorčeva podoba: ugled, vpliv, izkušenost – auctoritas. Ta je vezana na
izbrane predhodno obstoječe elemente, ki so v govoru uporabljeni kot gra-
dniki govorčeve podobe. In razsežnost prepričevalne moči, ki jo ima tako
ustvarjen etos, je predvsem v njegovem dometu. Kajti precej uspešno lahko
poseže v območje utemeljevanja (in pogosto tudi res), v logos, kjer bi pravila
sklepanja lahko predpostavljala drugačen izid argumentacije in ne tistega,
na katerega nakazuje etotični element, da je treba sprejeti dani sklep zgolj
zato, ker argument(i), ki ga podpira(jo), temelji(jo) na govorčevi auctoritas,
kar je ena temeljnih značilnosti retorike konsenza. S tem ne trdimo, da je ta
govor ali govore Janeza Janše nasploh mogoče opredeliti kot retoriko kon-
senza, ki v najširšem smislu legitimizira uporabo argumenta avtoritete (ka-
kor se v argumentaciji običajno pokaže raba takšnega etosa), temveč da re-
torična analiza izbranega besedila pokaže na intenzivnejšo govorčevo upo-
rabo retoričnih strategij, ki jih je mogoče opredeliti kot predobstoječi etos.
Drugi primer: nagovor Boruta Pahorja, 7. 11. 2008 na
prvi izredni seji DZ
Zmaga koalicije treh levo usmerjenih strank, Liberalne demokraci-
je, stranke Zares in Socialnih demokratov je v letu 2008 kandidaturo za
mandatarja omogočila Borutu Pahorju, vodji Socialnih demokratov. Oko-
liščine njegovega nagovora je močno zaznamovala problematika globalne
gospodarske recesije, ki je v tem obdobju postala neizogibna tematika na-
stopov tako rekoč vseh politikov, zato se ji tudi omenjeni govorec ni izo-
gnil. Še več, vprašanje najširšega soočanja s posledicami neugodnih razmer,
predstavlja izhodiščno točko, okoli katere je Pahor kot kandidat za predse-
dnika vlade zasnoval svoj nagovor v Državnem zboru.
nejših mandatov v zgodovini slovenske države (»Mandat, ki je po oktobr-
skih volitvah pred nami, je poln izzivov, ki jih najbrž presega samo še man-
dat prve/ga/ demokratične/ga/ oblikovanja slovenske vlade.«).
Naloge prihodnje vlade, ki jim Janša pripisuje tolikšno zahtevnost, da
jih ni mogoče primerjati z mandatom nobene druge vlade razen prve (go-
vorec uporabi ugodno primerjavo, v kateri ima izbrani objekt primerjave
ekstremne lastnosti, da v največji meri poudari tisto, kar se z njim primer-
ja), bodo uspešno opravljene le, če bodo državo vodili sposobni ljudje. Ta
implikacija sama po sebi ni prav nič nenavadna, saj velja sposobnost za eno
od vrlin, ki jo samoumevno povezujemo s človekovim uspešnim delova-
njem na katerem koli področju. A kaj pomeni »sposobni« v kontekstu iz-
branega govora? Natanko to, kar nam prikazuje pred tem v govoru izrisa-
na govorčeva podoba: ugled, vpliv, izkušenost – auctoritas. Ta je vezana na
izbrane predhodno obstoječe elemente, ki so v govoru uporabljeni kot gra-
dniki govorčeve podobe. In razsežnost prepričevalne moči, ki jo ima tako
ustvarjen etos, je predvsem v njegovem dometu. Kajti precej uspešno lahko
poseže v območje utemeljevanja (in pogosto tudi res), v logos, kjer bi pravila
sklepanja lahko predpostavljala drugačen izid argumentacije in ne tistega,
na katerega nakazuje etotični element, da je treba sprejeti dani sklep zgolj
zato, ker argument(i), ki ga podpira(jo), temelji(jo) na govorčevi auctoritas,
kar je ena temeljnih značilnosti retorike konsenza. S tem ne trdimo, da je ta
govor ali govore Janeza Janše nasploh mogoče opredeliti kot retoriko kon-
senza, ki v najširšem smislu legitimizira uporabo argumenta avtoritete (ka-
kor se v argumentaciji običajno pokaže raba takšnega etosa), temveč da re-
torična analiza izbranega besedila pokaže na intenzivnejšo govorčevo upo-
rabo retoričnih strategij, ki jih je mogoče opredeliti kot predobstoječi etos.
Drugi primer: nagovor Boruta Pahorja, 7. 11. 2008 na
prvi izredni seji DZ
Zmaga koalicije treh levo usmerjenih strank, Liberalne demokraci-
je, stranke Zares in Socialnih demokratov je v letu 2008 kandidaturo za
mandatarja omogočila Borutu Pahorju, vodji Socialnih demokratov. Oko-
liščine njegovega nagovora je močno zaznamovala problematika globalne
gospodarske recesije, ki je v tem obdobju postala neizogibna tematika na-
stopov tako rekoč vseh politikov, zato se ji tudi omenjeni govorec ni izo-
gnil. Še več, vprašanje najširšega soočanja s posledicami neugodnih razmer,
predstavlja izhodiščno točko, okoli katere je Pahor kot kandidat za predse-
dnika vlade zasnoval svoj nagovor v Državnem zboru.
